Načelo subsidiarnosti nasprotuje vsem oblikam kolektivizma. To načelo začrtava meje poseganju države. Spravljati hoče v medsebojno skladje odnose med posamezniki in družbami. In teži za tem, da bi bil vzpostavljen resnično mednaroden red.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 1. člen: Oseba in družba › II. Spreobrnjenje in družba
II. Spreobrnjenje in družba
Družba je neogibno potrebna za uresničenje človeške poklicanosti. Za dosego tega cilja je potrebno spoštovanje pravilne hierarhije vrednot, ki "fizične in nagonske razsežnosti podreja notranjim in duhovnim razsežnostim" (CA 36):
Življenje v družbi je treba imeti predvsem za stvarnost duhovnega reda. Po družbi se v luči resnice občani med seboj obveščajo o novih spoznanjih, uveljavljajo svoje pravice in izpolnjujejo svoje dolžnosti, se spodbujajo v iskanju nravnih vrednot, si izmenjavajo plemenite užitke ob kakršnikoli izrazih lepote, si stalno prizadevajo, da svoje najboljše širijo med druge, hkrati pa se trudijo, da si osvojijo tudi sami, kar vidijo pri drugih lepega v duhovnem življenju. Te vrednote torej morajo prevevati in usmerjati vsa področja: omiko, gospodarstvo, družbeno organizacijo, politična gibanja in vlade, zakonodajo in vsakršni izraz družbenega življenja v nenehnem razvoju (Pt 35).
Prevračanje pravega reda med sredstvi in cilji (prim. CA 41), ki privede do tega, da človek daje veljavo poslednjega cilja temu, kar je samo sredstvo za dosego cilja, ali da na osebe gleda kot zgolj na sredstva za doseženje cilja, takšno prevračanje poraja krivične strukture, ki "otežujejo in praktično onemogočajo krščansko življenje, skladno z zapovedmi božjega Zakonodajalca" (Pij XII., serm. 1. jun. 1941).
Sklicevati se je torej treba na človekove duhovne in nravne zmožnosti in na trajno zahtevo po njegovem notranjem spreobrnjenju, da bi prišlo do družbenih sprememb, ki mu bodo stvarno služile. Prioriteta, ki jo priznavamo spreobrnjenju srca, nikakor ne izključuje, ampak, nasprotno, nalaga obveznost, da institucije in življenjske razmere, kadar so take, da izzivajo h grehu, tako ustrezno ozdravimo, da se bodo usklajale z normami pravičnosti in da bodo bolj pospeševale to, kar je dobrega, namesto da bi temu ovira (prim. C 36).
Brez pomoči milosti bi človek ne mogel "prepoznati ozke steze med bojazljivostjo, ki se zlu izmakne, in nasiljem, ki si domišlja, da se zoper zlo bojuje, v resnici pa ga povečuje" (CA 25). Ta ozka steza je pot ljubezni, namreč ljubezni do Boga in do bližnjega. Ljubezen je najvišja socialna zapoved. Ljubezen spoštuje drugega in njegove pravice. Ljubezen zahteva udejanjanje pravičnosti in samo ljubezen nas za to usposablja. Ljubezen navdihuje življenje darovanja samega sebe: "Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil" (Lk 17,33).