Socializacija vsebuje tudi nevarnosti. Pretirano poseganje države lahko ogrozi osebno svobodo in iniciativo. Cerkveni nauk je izdelal načelo, imenovano subsidiarnost. Po tem načelu, "nadrejena družba ne sme toliko posegati v notranje življenje podrejene družbe, da ji odvzame njeno pristojnost. Višja naj jo marveč v primeru stiske podpira in ji pomaga k temu, da svoje lastno delovanje uskladi z drugimi družbenimi silami v korist skupni blaginji" (CA 48; prim. Pij XI., okr. "Quadragesimo anno").
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 1. člen: Oseba in družba › I. Občestvenost (družbenost) človeške poklicanosti
Bog ni hotel pridržati samemu sebi izvajanje vseh moči in oblasti. Bog vsaki stvari izroča naloge, ki jih je sposobna opravljati po zmožnostih svoje narave. Ta način vladanja je treba posnemati v družbenem življenju. Božje ravnanje v vladanju sveta, ki pričuje o tolikšni obzirnosti do človeške svobode, bi moral navdihovati modrost tistih, ki vladajo človeške skupnosti. Ravnajo naj se kot služabniki božje previdnosti.
Načelo subsidiarnosti nasprotuje vsem oblikam kolektivizma. To načelo začrtava meje poseganju države. Spravljati hoče v medsebojno skladje odnose med posamezniki in družbami. In teži za tem, da bi bil vzpostavljen resnično mednaroden red.
II. Spreobrnjenje in družba
Družba je neogibno potrebna za uresničenje človeške poklicanosti. Za dosego tega cilja je potrebno spoštovanje pravilne hierarhije vrednot, ki "fizične in nagonske razsežnosti podreja notranjim in duhovnim razsežnostim" (CA 36):
Življenje v družbi je treba imeti predvsem za stvarnost duhovnega reda. Po družbi se v luči resnice občani med seboj obveščajo o novih spoznanjih, uveljavljajo svoje pravice in izpolnjujejo svoje dolžnosti, se spodbujajo v iskanju nravnih vrednot, si izmenjavajo plemenite užitke ob kakršnikoli izrazih lepote, si stalno prizadevajo, da svoje najboljše širijo med druge, hkrati pa se trudijo, da si osvojijo tudi sami, kar vidijo pri drugih lepega v duhovnem življenju. Te vrednote torej morajo prevevati in usmerjati vsa področja: omiko, gospodarstvo, družbeno organizacijo, politična gibanja in vlade, zakonodajo in vsakršni izraz družbenega življenja v nenehnem razvoju (Pt 35).
Prevračanje pravega reda med sredstvi in cilji (prim. CA 41), ki privede do tega, da človek daje veljavo poslednjega cilja temu, kar je samo sredstvo za dosego cilja, ali da na osebe gleda kot zgolj na sredstva za doseženje cilja, takšno prevračanje poraja krivične strukture, ki "otežujejo in praktično onemogočajo krščansko življenje, skladno z zapovedmi božjega Zakonodajalca" (Pij XII., serm. 1. jun. 1941).