Domov/Katekizem/KKC 1884

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1884

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 1. člen: Oseba in družba › I. Občestvenost (družbenost) človeške poklicanosti

1882

Nekatere družbe (združenja), kakor sta družina in država, bolj neposredno ustrezajo človekovi naravi. Take družbe so človeku nujno potrebne. Da bi se pospeševala udeležba čim večjega števila ljudi pri družbenem življenju, je treba spodbujati ostvarjanje prostovoljnih združenj in ustanov "za ekonomske, kulturne, socialne, športne, rekreacijske, poklicne in politične cilje, tako znotraj političnih skupnosti kakor na svetovni ravni" (MM 60). Ta "socializacija" prav tako izraža naravno težnjo, ki priganja ljudi k medsebojnemu združevanju, da bi dosegli cilje, ki presegajo individualne sposobnosti. Takšna "socializacija" razvija človekove kvalitete (odlike), posebno še njegov čut za iniciativo in za odgovornost. Dalje pomaga zagotavljati njegove pravice (prim. CS 25, 2; CA 12).

1883

Socializacija vsebuje tudi nevarnosti. Pretirano poseganje države lahko ogrozi osebno svobodo in iniciativo. Cerkveni nauk je izdelal načelo, imenovano subsidiarnost. Po tem načelu, "nadrejena družba ne sme toliko posegati v notranje življenje podrejene družbe, da ji odvzame njeno pristojnost. Višja naj jo marveč v primeru stiske podpira in ji pomaga k temu, da svoje lastno delovanje uskladi z drugimi družbenimi silami v korist skupni blaginji" (CA 48; prim. Pij XI., okr. "Quadragesimo anno").

1884

Bog ni hotel pridržati samemu sebi izvajanje vseh moči in oblasti. Bog vsaki stvari izroča naloge, ki jih je sposobna opravljati po zmožnostih svoje narave. Ta način vladanja je treba posnemati v družbenem življenju. Božje ravnanje v vladanju sveta, ki pričuje o tolikšni obzirnosti do človeške svobode, bi moral navdihovati modrost tistih, ki vladajo človeške skupnosti. Ravnajo naj se kot služabniki božje previdnosti.

1885

Načelo subsidiarnosti nasprotuje vsem oblikam kolektivizma. To načelo začrtava meje poseganju države. Spravljati hoče v medsebojno skladje odnose med posamezniki in družbami. In teži za tem, da bi bil vzpostavljen resnično mednaroden red.

II. Spreobrnjenje in družba

1886

Družba je neogibno potrebna za uresničenje človeške poklicanosti. Za dosego tega cilja je potrebno spoštovanje pravilne hierarhije vrednot, ki "fizične in nagonske razsežnosti podreja notranjim in duhovnim razsežnostim" (CA 36):

Življenje v družbi je treba imeti predvsem za stvarnost duhovnega reda. Po družbi se v luči resnice občani med seboj obveščajo o novih spoznanjih, uveljavljajo svoje pravice in izpolnjujejo svoje dolžnosti, se spodbujajo v iskanju nravnih vrednot, si izmenjavajo plemenite užitke ob kakršnikoli izrazih lepote, si stalno prizadevajo, da svoje najboljše širijo med druge, hkrati pa se trudijo, da si osvojijo tudi sami, kar vidijo pri drugih lepega v duhovnem življenju. Te vrednote torej morajo prevevati in usmerjati vsa področja: omiko, gospodarstvo, družbeno organizacijo, politična gibanja in vlade, zakonodajo in vsakršni izraz družbenega življenja v nenehnem razvoju (Pt 35).