Upati torej moremo na nebeško slavo, ki jo je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo (prim. Rim 8,28-30) in izpolnjujejo njegovo voljo (prim. Mt 7,21). V vsakršni okoliščini mora vsakdo upati, da bo z božjo milostjo "vztrajal do konca" (prim. Mt 10,22; prim. trid. koncil: DS 1541:S 810-811) in dosegel nebeško veselje kot večno božje plačilo za dobra dela, storjena s Kristusovo milostjo. V upanju Cerkev moli, "da bi se vsi ljudje zveličali" (1 Tim 2,4). Cerkev hrepeni po tem, da bi bila v nebeški slavi združena s Kristusom, svojim ženinom:
Upaj, moja duša, upaj! Ne veš ne dneva ne ure. Skrbno bedi, vse tako hitro mine, čeprav tvoja nepotrpežljivost spravlja v dvom to, kar je gotovo, in čas, ki je zelo kratek, razteguje. Misli na to, da bolj ko premišljuješ, bolj boš izkusila ljubezen, ki jo prinašaš svojemu Bogu, in bolj boš nekoč uživala s svojim Ljubljenim v sreči in zamaknjenosti, ki nikoli ne bosta mogla nehati (Sv. Terezija od Jezusa, excl. 15, 3).