Domov/Katekizem/KKC 1822

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1822

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 7. člen: Kreposti › II. Božje kreposti

1820

Krščansko upanje se razvije že od začetka Jezusovega pridiganja v razglasitvi blagrov. Blagri dvigajo naše upanje k nebesom kot novi obljubljeni deželi; blagri začrtujejo našemu upanju pot skozi preizkušenje, ki čakajo Jezusove učence. Toda po zasluženju Jezusa Kristusa in njegovega trpljenja nas Bog ohranja v "upanju, ki ne osramoti" (Rim 5,5). Upanje je varno in trdno "sidro duše, ki sega (...) tja, kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus" (Heb 6,19-20). Upanje je tudi orožje, ki nas ščiti v boju za zveličanje: "Oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje v zveličanje" (1 Tes 5,8). Upanje nam daje veselje sredi preizkušnje same: "Veselite se v upanju, potrpite v stiski" (Rim 12,12). Izraža se v molitvi in se nahranja z molitvijo, prav posebno v molitvi očenaša, ki je povzetek vsega tistega, po čemer v upanju hrepenimo želimo.

1821

Upati torej moremo na nebeško slavo, ki jo je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo (prim. Rim 8,28-30) in izpolnjujejo njegovo voljo (prim. Mt 7,21). V vsakršni okoliščini mora vsakdo upati, da bo z božjo milostjo "vztrajal do konca" (prim. Mt 10,22; prim. trid. koncil: DS 1541:S 810-811) in dosegel nebeško veselje kot večno božje plačilo za dobra dela, storjena s Kristusovo milostjo. V upanju Cerkev moli, "da bi se vsi ljudje zveličali" (1 Tim 2,4). Cerkev hrepeni po tem, da bi bila v nebeški slavi združena s Kristusom, svojim ženinom:

Upaj, moja duša, upaj! Ne veš ne dneva ne ure. Skrbno bedi, vse tako hitro mine, čeprav tvoja nepotrpežljivost spravlja v dvom to, kar je gotovo, in čas, ki je zelo kratek, razteguje. Misli na to, da bolj ko premišljuješ, bolj boš izkusila ljubezen, ki jo prinašaš svojemu Bogu, in bolj boš nekoč uživala s svojim Ljubljenim v sreči in zamaknjenosti, ki nikoli ne bosta mogla nehati (Sv. Terezija od Jezusa, excl. 15, 3).

Ljubezen

1822

Ljubezen je božja krepost, s katero ljubimo Boga nadvse zaradi njega samega in svojega bližnjega kakor sami sebe zaradi ljubezni do Boga.

1823

Jezus napravlja iz ljubezni novo zapoved ( prim. Jn 13,34). S tem, da ljubi svoje "do konca" (Jn 13,1), razodeva Očetovo ljubezen, katero prejema. Ko učenci ljubijo drug drugega, posnemajo Jezusovo ljubezen, ki jo prejemajo tudi vase. Zato pravi Jezus: "Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni!" (Jn 15,9). In dalje: "To je moja zapoved, da ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz" (Jn 15, 12).

1824

Kot sad Duha in polnost postave spolnjuje ljubezen zapovedi Boga in njegovega Kristusa: "Ostanite v moji ljubezni! Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni" (Jn 15,9-10); prim. Mt 22,40; Rim 13,8-10).