Krepost upanja je odgovor na hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v srce vsakega človeka; privzema si upe, ki navdihujejo dejavnosti ljudi; očiščuje jih tako, da jih naravna na nebeško kraljestvo; varuje pred malodušnostjo; daje oporo v sleherni zapuščenosti; navdaja srce z veseljem v pričakovanju večne blaženosti. Polet upanja varuje pred sebičnostjo in vodi v srečo ljubezni.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 7. člen: Kreposti › II. Božje kreposti
Krščansko upanje povzema in dopolnjuje upanje izvoljenega ljudstva, ki ima svoj izvor in svoj vzor v upanju očaka Abrahama, obdarjenega v Izaku z božjimi obljubami in očiščenega s preizkušnjo žrtve (prim. 1 Mz 17,4-8; 22,1-18). "Upal je proti upanju in veroval, da bo postal oče mnogih narodov" (Rim 4,18).
Krščansko upanje se razvije že od začetka Jezusovega pridiganja v razglasitvi blagrov. Blagri dvigajo naše upanje k nebesom kot novi obljubljeni deželi; blagri začrtujejo našemu upanju pot skozi preizkušenje, ki čakajo Jezusove učence. Toda po zasluženju Jezusa Kristusa in njegovega trpljenja nas Bog ohranja v "upanju, ki ne osramoti" (Rim 5,5). Upanje je varno in trdno "sidro duše, ki sega (...) tja, kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus" (Heb 6,19-20). Upanje je tudi orožje, ki nas ščiti v boju za zveličanje: "Oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje v zveličanje" (1 Tes 5,8). Upanje nam daje veselje sredi preizkušnje same: "Veselite se v upanju, potrpite v stiski" (Rim 12,12). Izraža se v molitvi in se nahranja z molitvijo, prav posebno v molitvi očenaša, ki je povzetek vsega tistega, po čemer v upanju hrepenimo želimo.
Upati torej moremo na nebeško slavo, ki jo je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo (prim. Rim 8,28-30) in izpolnjujejo njegovo voljo (prim. Mt 7,21). V vsakršni okoliščini mora vsakdo upati, da bo z božjo milostjo "vztrajal do konca" (prim. Mt 10,22; prim. trid. koncil: DS 1541:S 810-811) in dosegel nebeško veselje kot večno božje plačilo za dobra dela, storjena s Kristusovo milostjo. V upanju Cerkev moli, "da bi se vsi ljudje zveličali" (1 Tim 2,4). Cerkev hrepeni po tem, da bi bila v nebeški slavi združena s Kristusom, svojim ženinom:
Upaj, moja duša, upaj! Ne veš ne dneva ne ure. Skrbno bedi, vse tako hitro mine, čeprav tvoja nepotrpežljivost spravlja v dvom to, kar je gotovo, in čas, ki je zelo kratek, razteguje. Misli na to, da bolj ko premišljuješ, bolj boš izkusila ljubezen, ki jo prinašaš svojemu Bogu, in bolj boš nekoč uživala s svojim Ljubljenim v sreči in zamaknjenosti, ki nikoli ne bosta mogla nehati (Sv. Terezija od Jezusa, excl. 15, 3).
Ljubezen
Ljubezen je božja krepost, s katero ljubimo Boga nadvse zaradi njega samega in svojega bližnjega kakor sami sebe zaradi ljubezni do Boga.