Domov/Katekizem/KKC 1818

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1818

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 7. člen: Kreposti › II. Božje kreposti

1816

Kristusov učenec mora vero ne samo ohranjati in iz nje živeti, marveč jo tudi izpovedovati, jo neustrašeno izpričevati in jo razširjati: "Treba je, da so vsi pripravljeni priznavati Kristusa pred ljudmi in hoditi za njim po poti križa v preganjanjih, ki Cerkvi nikdar ne manjkajo" (C 42; prim. VS 14). Služenje veri in pričevanje za vero se zahtevata za zveličanje: "Vsakega torej, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih" (Mt 10,32-33).

Upanje

1817

Upanje je božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha. "Brez omahovanja se držimo izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, vreden zaupanja" (Heb 10,23). "Tega Duha je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi bili po njegovi milosti opravičeni in bi postali dediči večnega življenja, v katero upamo" (Tit 3,6-7).

1818

Krepost upanja je odgovor na hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v srce vsakega človeka; privzema si upe, ki navdihujejo dejavnosti ljudi; očiščuje jih tako, da jih naravna na nebeško kraljestvo; varuje pred malodušnostjo; daje oporo v sleherni zapuščenosti; navdaja srce z veseljem v pričakovanju večne blaženosti. Polet upanja varuje pred sebičnostjo in vodi v srečo ljubezni.

1819

Krščansko upanje povzema in dopolnjuje upanje izvoljenega ljudstva, ki ima svoj izvor in svoj vzor v upanju očaka Abrahama, obdarjenega v Izaku z božjimi obljubami in očiščenega s preizkušnjo žrtve (prim. 1 Mz 17,4-8; 22,1-18). "Upal je proti upanju in veroval, da bo postal oče mnogih narodov" (Rim 4,18).

1820

Krščansko upanje se razvije že od začetka Jezusovega pridiganja v razglasitvi blagrov. Blagri dvigajo naše upanje k nebesom kot novi obljubljeni deželi; blagri začrtujejo našemu upanju pot skozi preizkušenje, ki čakajo Jezusove učence. Toda po zasluženju Jezusa Kristusa in njegovega trpljenja nas Bog ohranja v "upanju, ki ne osramoti" (Rim 5,5). Upanje je varno in trdno "sidro duše, ki sega (...) tja, kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus" (Heb 6,19-20). Upanje je tudi orožje, ki nas ščiti v boju za zveličanje: "Oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje v zveličanje" (1 Tes 5,8). Upanje nam daje veselje sredi preizkušnje same: "Veselite se v upanju, potrpite v stiski" (Rim 12,12). Izraža se v molitvi in se nahranja z molitvijo, prav posebno v molitvi očenaša, ki je povzetek vsega tistega, po čemer v upanju hrepenimo želimo.