Domov/Katekizem/KKC 1816

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1816

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 7. člen: Kreposti › II. Božje kreposti

1814

Vera je božja krepost, s katero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je rekel in razodel, in kar nam sveta Cerkev predoloži v verovanje, ker je Bog resnica sama. Z vero "se človek svobodno vsega izroči Bogu" (BR 5). Zato si verujoči prizadeva, da bi spoznal in izvrševal božjo voljo. "Pravični bo živel iz vere" (Rim 1, 17). Živa "vera deluje po ljubezni" (Gal 5,6).

1815

Dar vere ostane v tistem, ki ni grešil proti njej (prim. trident. koncil: DS 1545: S 815). Toda "vera brez del je mrtva" (Jak 2,26): brez upanja in brez ljubezni vera ne zedinja vernika v polnosti s Kristusom in ga ne napravlja za živ ud njegovega telesa.

1816

Kristusov učenec mora vero ne samo ohranjati in iz nje živeti, marveč jo tudi izpovedovati, jo neustrašeno izpričevati in jo razširjati: "Treba je, da so vsi pripravljeni priznavati Kristusa pred ljudmi in hoditi za njim po poti križa v preganjanjih, ki Cerkvi nikdar ne manjkajo" (C 42; prim. VS 14). Služenje veri in pričevanje za vero se zahtevata za zveličanje: "Vsakega torej, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih" (Mt 10,32-33).

Upanje

1817

Upanje je božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha. "Brez omahovanja se držimo izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, vreden zaupanja" (Heb 10,23). "Tega Duha je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi bili po njegovi milosti opravičeni in bi postali dediči večnega življenja, v katero upamo" (Tit 3,6-7).

1818

Krepost upanja je odgovor na hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v srce vsakega človeka; privzema si upe, ki navdihujejo dejavnosti ljudi; očiščuje jih tako, da jih naravna na nebeško kraljestvo; varuje pred malodušnostjo; daje oporo v sleherni zapuščenosti; navdaja srce z veseljem v pričakovanju večne blaženosti. Polet upanja varuje pred sebičnostjo in vodi v srečo ljubezni.