Domov/Katekizem/KKC 1806

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1806

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 7. člen: Kreposti › I. Človeške kreposti

I. Človeške kreposti

1804

Človeške kreposti so trdne naravnanosti (voljnosti), stalna razpoloženja, trajne (habitualne) popolnosti uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje v skladu z razumom in vero. Kreposti dajejo lahkoto, obvladovanje ("mojstrstvo") in veselje za nravno lepo življenje. Kreposten človek je tisti, ki svobodno udejanja dobro.

Nravne kreposti so človeško pridobljene. Te kreposti so sadovi in kali nravno dobrih dejanj in pripravljajo (disponirajo) vse zmožnosti človeškega bitja za združenje z božjo ljubeznijo.

Razlikovanje glavnih kreposti

1805

Štiri kreposti imajo vlogo tečaja (pri vratih, lat. "cardo" = tečaj). Zaradi tega se imenujejo glavne ("kardinalne") kreposti; vse druge se zvrščajo okrog njih. Glavne kreposti so: razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. "In če kdo ljubi pravičnost? njeni sadovi so kreposti; zakaj ona uči zmernost in razumnost, pravičnost in srčnost" (Mdr 8,7). Mnoga mesta v Svetem Pismu pod drugimi imeni hvalijo te kreposti.

1806

Razumnost je krepost, ki disponira praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere, kaj je za nas resnično dobro in izbere pravilna sredstva za njihovo izvršitev. "Pametni pazi na svoje korake" (Prg 14,15). "Bodite pametni in trezni, da boste mogli moliti" (1 Pt 4,7). Razumnost je "pravilno urejanje delovanja", piše sv. Tomaž (s. th. 2-2, 47,2) za Aristotelom. Ne smemo je zamenjati z boječnostjo ali strahom, tudi ne z dvoličnostjo ali hlinjenjem. Pravijo ji "auriga virtutum" (krmarica kreposti): razumnost vodi druge kreposti tako, da jim naznačuje pravilo in mero. Razumnost je tista, ki usmerja sodbo vesti. Razumen (razsoden, pameten) človek odloča in ureja svoje ravnanje v skladu s to sodbo. Na podlagi te kreposti brez zmote uporabljamo nravna načela v posebnih primerih in premagujemo dvome glede dobrega, ki ga je treba storiti, in zla, ki se ga je treba izogibati.

1807

Pravičnost je nravna krepost, ki obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre. Pravičnost do Boga se imenuje "krepost bogovdanosti" (ali bogoslužnosti, lat. religio). Pravičnost do ljudi nagiblje človeka, da spoštuje pravice vsakogar in vzpostavlja v človeških odnosih harmonijo, ki pospešuje poštenost (aequitas, pravšnost) glede oseb in skupnega blagra. Pravični človek, ki ga svete knjige pogosto omenjajo, se odlikuje po trajni ravnočrtnosti svojih misli in poštenosti v svojem razmerju do bližnjega. "Ne bodi pristranski z ubožcem in ne ugodljiv mogočnežu: pravično sodi svojega bližnjega!" (3 Mz 19,15). "Gospodarji, dajajte sužnjem, kar je pravično in pošteno, saj veste, da imate tudi vi gospodarja v nebesih" (Kol 4,1).

1808

Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar. "Moja moč in moja pesem je Gospod, rešitelj mi je postal" (Ps 118,14). "Na svetu boste prihajali v stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal" (Jn 16,33).