To nevednost je pogostokrat mogoče pripisovati osebni odgovornosti. Tako je tedaj, "kadar se človek premalo zmeni za iskanje resničnega in dobrega in kadar zaradi navajenosti vest polagoma skoraj oslepi" (CS 16). V teh primerih je oseba kriva zla, katerega zakrivi.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 6. člen: Vest › IV. Zmotna sodba
Ob izvoru raznih zgrešenosti sodbe v nravnem odločanju morejo biti nepoznavanje Kristusa in njegovega evangelija, slabi zgledi, ki jih dajejo drugi, usužnjenost strastem, prisvajanje slabo umevane avtonomije vesti, pomanjkanje spreobrnjenja in ljubezni.
Če pa je - nasprotno - nevednost nepremagljiva, ali če je zmotna sodba nastala brez odgovornosti nravnega subjekta, tedaj storjenega zla ni mogoče prištevati osebi, ki ga je zagrešila. Vendar pa zlo ostane kljub temu zlo, izguba, nered. Treba je torej delati na to, da se nravna vest znebi svojih zmot.
Dobro in čisto vest razsvetljuje resnična vera. Kajti ljubezen hkrati "izvira iz čistega srca, dobre vesti in odkritosrčne vere" (1 Tim 1,5; prim. 3,9; 2 Tim 1,3; 1 Pt 3,21; Apd 24,16):
Čim bolj se uveljavlja prava vest, tem bolj se osebe in skupnosti oddaljujejo od slepe samovoljnosti in si prizadevajo za skladnost z objektivnimi pravili nravnosti (CS 16).
Na kratko
"Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovi notranjosti" (CS 16).