Domov/Katekizem/KKC 1791

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1791

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 6. člen: Vest › IV. Zmotna sodba

1789

Nekatera pravila so uporabna v vseh primerih:

- Nikoli ni dovoljeno storiti zlo, da bi iz tega sledilo kaj dobrega.

- "Zlato pravilo": "Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim" ( Mt 7,12; prim. Lk 6,31; Tob 4,15).

- Ljubezen vedno računa s spoštovanjem do bližnjega in do njegove vesti: "Če tako govorite proti svojim bratom in s tem prizadenete njihovo slabotno vest, grešite proti Kristusu" (1 Kor 8,12). "Zato je dobro zdržati se (...) vsega, ob čemer se utegne tvoj brat pohujšati (...)" (Rim 14,21).

IV. Zmotna sodba

1790

Človek mora vedno ubogati gotovo (trdno) sodbo svoje vesti. Če bi premišljeno ravnal proti njej, bi sam sebe obsodil. Toda zgodi se, da je vest v nevednosti in da napravi zmotne sodbe o dejanjih, ki jih je treba storiti ali so že storjena.

1791

To nevednost je pogostokrat mogoče pripisovati osebni odgovornosti. Tako je tedaj, "kadar se človek premalo zmeni za iskanje resničnega in dobrega in kadar zaradi navajenosti vest polagoma skoraj oslepi" (CS 16). V teh primerih je oseba kriva zla, katerega zakrivi.

1792

Ob izvoru raznih zgrešenosti sodbe v nravnem odločanju morejo biti nepoznavanje Kristusa in njegovega evangelija, slabi zgledi, ki jih dajejo drugi, usužnjenost strastem, prisvajanje slabo umevane avtonomije vesti, pomanjkanje spreobrnjenja in ljubezni.

1793

Če pa je - nasprotno - nevednost nepremagljiva, ali če je zmotna sodba nastala brez odgovornosti nravnega subjekta, tedaj storjenega zla ni mogoče prištevati osebi, ki ga je zagrešila. Vendar pa zlo ostane kljub temu zlo, izguba, nered. Treba je torej delati na to, da se nravna vest znebi svojih zmot.