V ta namen si človek prizadeva razlagati danosti izkustva in znamenja časov, opirajoč se na krepost razumnosti, na nasvete preudarnih oseb in na pomoč Svetega Duha ter njegovih darov.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 6. člen: Vest › IV. Zmotna sodba
Nekatera pravila so uporabna v vseh primerih:
- Nikoli ni dovoljeno storiti zlo, da bi iz tega sledilo kaj dobrega.
- "Zlato pravilo": "Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim" ( Mt 7,12; prim. Lk 6,31; Tob 4,15).
- Ljubezen vedno računa s spoštovanjem do bližnjega in do njegove vesti: "Če tako govorite proti svojim bratom in s tem prizadenete njihovo slabotno vest, grešite proti Kristusu" (1 Kor 8,12). "Zato je dobro zdržati se (...) vsega, ob čemer se utegne tvoj brat pohujšati (...)" (Rim 14,21).
IV. Zmotna sodba
Človek mora vedno ubogati gotovo (trdno) sodbo svoje vesti. Če bi premišljeno ravnal proti njej, bi sam sebe obsodil. Toda zgodi se, da je vest v nevednosti in da napravi zmotne sodbe o dejanjih, ki jih je treba storiti ali so že storjena.
To nevednost je pogostokrat mogoče pripisovati osebni odgovornosti. Tako je tedaj, "kadar se človek premalo zmeni za iskanje resničnega in dobrega in kadar zaradi navajenosti vest polagoma skoraj oslepi" (CS 16). V teh primerih je oseba kriva zla, katerega zakrivi.
Ob izvoru raznih zgrešenosti sodbe v nravnem odločanju morejo biti nepoznavanje Kristusa in njegovega evangelija, slabi zgledi, ki jih dajejo drugi, usužnjenost strastem, prisvajanje slabo umevane avtonomije vesti, pomanjkanje spreobrnjenja in ljubezni.