Svoboda naredi človeka odgovornega za svoja dejanja v tolikšni meri, v kolikršni so prostovoljna. Napredovanje v kreposti, spoznavanje dobrega in askeza povečajo gospostvo volje nad svojimi dejanji.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 3. člen: Človekova svoboda › I. Svoboda in odgovornost
Prištevnost in odgovornost za neko dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti nevednost, nepazljivost, nasilje, strah, navade, čezmerna čustva in drugi psihični ali družbeni dejavniki.
Vsak neposredno hoteni dej se prišteva njegovemu povzročitelju.
Tako Bog vpraša Adama po grehu, storjenem v vrtu: "Kaj si storil?" (1 Mz 3,13). Podobno pravi Kajnu (prim. 1 Mz 4,10). Prav tako pravi tudi prerok Natan kralju Davidu, potem ko je prešuštvoval z Urijevo ženo in dal umoriti Urija (prim. 2 Sam 12,7-15).
Dejanje more biti posredno prostovoljno, kadar izhaja iz zanemarjenja tistega, kar bi bil človek dolžan poznati ali storiti, npr. nesreča zaradi nepoznavanja cestnih predpisov.
Učinek more (sme) biti dopuščen, ne da bi bil s strani storilca dejanja hoten, npr. izčrpanost matere ob vzglavju bolnega otroka. Slab učinek se ne prišteva, če ni bil hoten niti kot cilj niti kot sredstvo dejanja; tako smrt, ki si jo človek nakoplje, ko pomaga komu v nevarnosti. Da se slab učinek prišteva, je potrebno, da ga je bilo mogoče predvidevati in da ima tisti storilec možnost, da se mu izogne npr. v primeru, ko voznik v pijanosti do smrti povozi človeka.
Svoboda se udejanja v odnosih med ljudmi. Vsaka človeška oseba, ki je ustvarjena po božji podobi, ima naravno pravico, da jo drugi ljudje priznavajo kot svobodno in odgovorno bitje. Vsi dolgujejo vsakomur to izkazovanje spoštovanja. Pravica udejanjanja svobode je zahteva, ki je neločljiva od dostojanstva človeške osebe, zlasti še v nravnih in religioznih stvareh (prim. VS 2). To pravico je treba tudi civilno priznavati in ščititi v mejah skupnega blagra in javnega reda (prim. VS 7).