Dokler se ni dokončno ustalila v svoji poslednji dobrini, ki je Bog, vključuje svoboda možnost izbirati med dobrim in zlim, torej možnost, da rastemo v popolnosti ali da omagamo in grešimo. Svoboda označuje v svojskem pomenu človeška dejanja. Svoboda je vir hvaljenja ali grajanja, zasluženja ali zadolženja.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 3. člen: Človekova svoboda › I. Svoboda in odgovornost
Bolj ko delamo dobro, bolj postajamo svobodni. Resnična svoboda obstaja le v službi dobrega in v službi pravičnosti. Izbira nepokorščine in zlega je zloraba svobode in vodi v "sužnost greha" (prim. Rim 6,17).
Svoboda naredi človeka odgovornega za svoja dejanja v tolikšni meri, v kolikršni so prostovoljna. Napredovanje v kreposti, spoznavanje dobrega in askeza povečajo gospostvo volje nad svojimi dejanji.
Prištevnost in odgovornost za neko dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti nevednost, nepazljivost, nasilje, strah, navade, čezmerna čustva in drugi psihični ali družbeni dejavniki.
Vsak neposredno hoteni dej se prišteva njegovemu povzročitelju.
Tako Bog vpraša Adama po grehu, storjenem v vrtu: "Kaj si storil?" (1 Mz 3,13). Podobno pravi Kajnu (prim. 1 Mz 4,10). Prav tako pravi tudi prerok Natan kralju Davidu, potem ko je prešuštvoval z Urijevo ženo in dal umoriti Urija (prim. 2 Sam 12,7-15).
Dejanje more biti posredno prostovoljno, kadar izhaja iz zanemarjenja tistega, kar bi bil človek dolžan poznati ali storiti, npr. nesreča zaradi nepoznavanja cestnih predpisov.