Blagri odkrivajo cilj človeškega bivanja, poslednji namen človeških dejanj: Bog nas kliče k svoji lastni blaženosti. Ta klic se obrača na vsakogar osebno, pa tudi na celoto Cerkve, novo ljudstvo tistih, ki so sprejeli obljubo in v veri živijo iz nje.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 2. člen: Naša poklicanost k blaženosti › III. Krščanska blaženost
III. Krščanska blaženost
Nova zaveza uporablja več izrazov, za označitev blaženosti, h kateri Bog kliče človeka: prihod božjega kraljestva (prim. Mt 4,17); gledanje Boga: "Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali" (Mt 5,8; prim. 1 Jn 3,2; 1 Kor 13,12); vstop v Gospodovo veselje (prim. Mt 25,21.23); vstop v božji počitek (Heb 4,7-11):
Tam bomo počivali in gledali; gledali in ljubili; ljubili in hvalili. Glej, to bo ob koncu brez konca. In kateri drugi cilj imamo, če ne tega, da pridemo v kraljestvo, ki ga ne bo konca? (sv. Avguštin, civ. 22,30).
Bog nas je postavil na ta svet, da bi ga spoznavali, mu služili ter ga ljubili in tako prišli v nebesa. Blaženost nas stori deležne božje narave (1 Pt 1,4) in večnega življenja (prim. Jn 17,3). Z njo vstopi človek v Kristusovo slavo (prim. Rim 8,18) in v uživanje troedinega božjega življenja.
Taka blaženost presega razum in zgolj človeške moči. Iz zastonjskega božjega daru izhaja. Zato pravimo, da je nadnaravna, kakor je nadnaravna tudi milost, ki pripravi človeka za vstop v uživanje Boga.
"Blagor čistim srcem, ker bodo Boga gledali." Seveda nihče ne bo videl Boga po njegovi veličini in neizrekljivi slavi, "nihče ne more videti Boga in ostati živ", kajti Oče je nedojemljiv; toda po svoji ljubezni, svoji dobroti do ljudi in svoji vsemogočnosti gre do tega, da podeli tistim, ki ga ljubijo, prednostno pravico, da gledajo Boga..., "kajti kar je pri ljudeh nemogoče, je mogoče pri Bogu" (sv. Irenej, haer.4,20).
Obljubljena blaženost nas postavi pred odločilne nravne izbire. Vabi nas, naj očistimo svoje srce zlih nagnjenj in naj iščemo božjo ljubezen nad vse. Uči nas, da resnična sreča ne obstaja ne v bogastvu ali udobju, ne v človeški slavi ali moči, ne v nikakršnem človeškem početju, pa naj bo še tako koristno, kakor so znanost, tehnika in umetnost, ne v nobenem ustvarjenem bitju, marveč samo v Bogu, ki je izvir vsega dobrega in vse ljubezni:
Bogastvo je vJliko božanstvo dneva; njemu se nagonsko klanja množica in vsa masa ljudi. Srečo merijo po imetju in po imetju merijo tudi poštenost (...). Vse prihaja iz prepričanja, da z bogastvom človek vse zmore. Bogastvo je torej eden od malikov dneva in znamenitost drug malik (...). Na znamenitost, na dejstvo, da je človek znan in da vzbuja hrup v svetu, (čemur bi lahko rekli sloves v tisku), so začeli gledati kot na dobrino samo na sebi, najvišjo dobrino, predmet, ki je tudi ona predmet pravega češčenja (Newman, mix. 5,23).