Domov/Katekizem/KKC 1720

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1720

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 2. člen: Naša poklicanost k blaženosti › III. Krščanska blaženost

II. Hrepenenje po sreči

1718

Blagri so odgovor na naravno hrepenenje po sreči. To hrepenenje je božjega izvora: Bog ga je položil v človekovo srce, da bi ga pritegnil k sebi, k Bogu, ki ga edini more izpolniti.

Prav gotovo hočemo vsi živeti srečno in ni v človeškem rodu nikogar, ki se ne bi strinjal s to trditvijo, in še preden je sploh v polnosti izrečena (sv. Avguštin, mor. eccl. 1,3,4).

Kako te torej iščem, Gospod? Kajti s tem, da iščem tebe, svojega Boga, iščem srečno življenje. Iskal te bom, da bo živela moja duša. Zakaj kakor živi moje telo po moji duši, tako živi moja duša po tebi (sv. Avguštin, con.10,20).

Samo Bog nasičuje (sv.Tomaž Akv., symb. 1).

1719

Blagri odkrivajo cilj človeškega bivanja, poslednji namen človeških dejanj: Bog nas kliče k svoji lastni blaženosti. Ta klic se obrača na vsakogar osebno, pa tudi na celoto Cerkve, novo ljudstvo tistih, ki so sprejeli obljubo in v veri živijo iz nje.

III. Krščanska blaženost

1720

Nova zaveza uporablja več izrazov, za označitev blaženosti, h kateri Bog kliče človeka: prihod božjega kraljestva (prim. Mt 4,17); gledanje Boga: "Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali" (Mt 5,8; prim. 1 Jn 3,2; 1 Kor 13,12); vstop v Gospodovo veselje (prim. Mt 25,21.23); vstop v božji počitek (Heb 4,7-11):

Tam bomo počivali in gledali; gledali in ljubili; ljubili in hvalili. Glej, to bo ob koncu brez konca. In kateri drugi cilj imamo, če ne tega, da pridemo v kraljestvo, ki ga ne bo konca? (sv. Avguštin, civ. 22,30).

1721

Bog nas je postavil na ta svet, da bi ga spoznavali, mu služili ter ga ljubili in tako prišli v nebesa. Blaženost nas stori deležne božje narave (1 Pt 1,4) in večnega življenja (prim. Jn 17,3). Z njo vstopi človek v Kristusovo slavo (prim. Rim 8,18) in v uživanje troedinega božjega življenja.

1722

Taka blaženost presega razum in zgolj človeške moči. Iz zastonjskega božjega daru izhaja. Zato pravimo, da je nadnaravna, kakor je nadnaravna tudi milost, ki pripravi človeka za vstop v uživanje Boga.

"Blagor čistim srcem, ker bodo Boga gledali." Seveda nihče ne bo videl Boga po njegovi veličini in neizrekljivi slavi, "nihče ne more videti Boga in ostati živ", kajti Oče je nedojemljiv; toda po svoji ljubezni, svoji dobroti do ljudi in svoji vsemogočnosti gre do tega, da podeli tistim, ki ga ljubijo, prednostno pravico, da gledajo Boga..., "kajti kar je pri ljudeh nemogoče, je mogoče pri Bogu" (sv. Irenej, haer.4,20).