Različni pogrebni obredi izražajo velikonočno naravo krščanske smrti in ustrezajo razmeram in izročilom posamezne pokrajine, in to tudi glede liturgične barve (prim. B 81).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Četrto poglavje: Druga liturgična opravila › 2. člen: Krščanski pogreb › II. Pogrebna svečanost
Ordo exequiarum (Pogrebni obrednik = PObr) rimske liturgije predlaga troje vzorcev pogrebnega opravila, ustrezno trem krajem, kjer se odvija (dom, cerkev, pokopališče) in v skladu s pomembnostjo, ki jo temu pripisujejo družina, krajevne navade, kultura in ljudska pobožnost. To odvijanje pa je skupno vsem liturgičnim izročilom in obsega štiri glavne momente:
Sprejem s skupnosti. Svečanost se začne s pozdravom vere. Bližnjim rajnega je namenjena beseda "tolažbe" (v novozaveznem pomenu: moč Svetega Duha v upanju; prim. 1 Tes 4,18). Tudi k molitvi zbrana skupnost pričakuje "besede večnega življenja". Smrt kakega člana skupnosti (ali obletnica, sedmi ali štirideseti dan) je dogodek, ki naj nagne k preseženju perspektiv (pričakovanj) "tega sveta" in pritegne vernike v resnične perspektive vere v vstalega Kristusa.
Besedno bogoslužje pri pogrebu zahteva toliko pazljivejšo pripravo, ker utegnejo med navzočimi, ki se ob taki priložnosti zberejo, biti prisotni tudi verniki, ki se redko udeležujejo bogoslužja, in prijatelji rajnega, ki niso kristjani. Homilija naj se še posebej izogiba temu, da bi bila "običajni pogrebni govor v hvalo rajnemu" (PObr 41); in osvetli naj skrivnost krščanske smrti v luči vstalega Kristusa.
Evharistična daritev. Kadar je svečanost v cerkvi, je evharistija srce velikonočne stvarnosti krščanske smrti (prim. PObr 1). Tedaj Cerkev izraža svoje dejavno občestvo z rajnim: ko daruje Očetu v Svetem Duhu daritev Kristusove smrti in vstajenja, ga prosi, naj bi bil njegov otrok očiščen svojih grehov in njegovih posledic in naj bi bil pripuščen k velikonočni polnosti mize božjega kraljestva (PObr 57). Ob udeležbi pri tako obhajani evharistični daritvi se skupnost vernikov, zlasti družina rajnega, uči živeti v občestvu s tistim, "ki je zaspal v Gospodu", ko v svetem obhajilu prejme telo Jezusa Kristusa, čigar živi ud je rajni, in ko moli nato zanj in z njim.