Ordo exequiarum (Pogrebni obrednik = PObr) rimske liturgije predlaga troje vzorcev pogrebnega opravila, ustrezno trem krajem, kjer se odvija (dom, cerkev, pokopališče) in v skladu s pomembnostjo, ki jo temu pripisujejo družina, krajevne navade, kultura in ljudska pobožnost. To odvijanje pa je skupno vsem liturgičnim izročilom in obsega štiri glavne momente:
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Četrto poglavje: Druga liturgična opravila › 2. člen: Krščanski pogreb › II. Pogrebna svečanost
Sprejem s skupnosti. Svečanost se začne s pozdravom vere. Bližnjim rajnega je namenjena beseda "tolažbe" (v novozaveznem pomenu: moč Svetega Duha v upanju; prim. 1 Tes 4,18). Tudi k molitvi zbrana skupnost pričakuje "besede večnega življenja". Smrt kakega člana skupnosti (ali obletnica, sedmi ali štirideseti dan) je dogodek, ki naj nagne k preseženju perspektiv (pričakovanj) "tega sveta" in pritegne vernike v resnične perspektive vere v vstalega Kristusa.
Besedno bogoslužje pri pogrebu zahteva toliko pazljivejšo pripravo, ker utegnejo med navzočimi, ki se ob taki priložnosti zberejo, biti prisotni tudi verniki, ki se redko udeležujejo bogoslužja, in prijatelji rajnega, ki niso kristjani. Homilija naj se še posebej izogiba temu, da bi bila "običajni pogrebni govor v hvalo rajnemu" (PObr 41); in osvetli naj skrivnost krščanske smrti v luči vstalega Kristusa.
Evharistična daritev. Kadar je svečanost v cerkvi, je evharistija srce velikonočne stvarnosti krščanske smrti (prim. PObr 1). Tedaj Cerkev izraža svoje dejavno občestvo z rajnim: ko daruje Očetu v Svetem Duhu daritev Kristusove smrti in vstajenja, ga prosi, naj bi bil njegov otrok očiščen svojih grehov in njegovih posledic in naj bi bil pripuščen k velikonočni polnosti mize božjega kraljestva (PObr 57). Ob udeležbi pri tako obhajani evharistični daritvi se skupnost vernikov, zlasti družina rajnega, uči živeti v občestvu s tistim, "ki je zaspal v Gospodu", ko v svetem obhajilu prejme telo Jezusa Kristusa, čigar živi ud je rajni, in ko moli nato zanj in z njim.
Slovo, "z-Bogom" od rajnega in "priporočanje" rajnega Bogu, ki ga opravi Cerkev. "To je zadnje slovo, ko krščansko občestvo skupno pozdravi svojega člana, preden ga odnesejo ali pokopljejo" (PObr 10). Bizantinsko izročilo to izrazi s poslovilnim poljubom pokojnemu:
S tem zadnjim pozdravom "pojemo ob njegovem odhodu iz tega življenja in ob njegovi ločitvi, pa tudi ker obstaja občestvo in ponovno snidenje. Mi umrli v resnici nismo nikakor ločeni eni od drugih, saj potujemo mi vsi po isti poti in se bomo znova našli v istem kraju. Nikoli ne bomo ločeni drug od drugega, saj živimo za Kristusa in smo zdaj zedinjeni s Kristusom, ko gremo njemu naproti (...) vsi bomo skupaj v Kristusu" (sv. Simeon Solunski, sep.)