Cerkev, ki je kot mati zakramentalno nosila kristjana v svojem naročju med njegovim zemeljskim romanjem, ga spremlja ob koncu njegovega potovanja, da bi ga položila nazaj" v Očetove roke". Cerkev v Kristusu ponudi Očetu otroka njegove milosti in položi v zemljo v upanju kal telesa, ki bo vstalo v slavi (prim. 1 Kor 15,42-44). To darovanje se v polnosti izvrši z evharistično daritvijo; blagoslovitve, ki so pred evharistično daritvijo in po njej, so zakramentali.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Četrto poglavje: Druga liturgična opravila › 2. člen: Krščanski pogreb › II. Pogrebna svečanost
II. Pogrebna svečanost
Krščanski pogreb ne podeli rajnemu ne zakramenta ne zakramentala, ker je že "prešel" onkraj reda zakramentov. Ni pa zato nič manj liturgično opravilo Cerkve (B 81-82). Službena Cerkev želi tukaj izraziti učinkovito občestvo z rajnim kakor tudi napraviti, da bi pri tem imela delež skupnost, ki se je zbrala k pogrebu, in ji oznaniti večno življenje.
Različni pogrebni obredi izražajo velikonočno naravo krščanske smrti in ustrezajo razmeram in izročilom posamezne pokrajine, in to tudi glede liturgične barve (prim. B 81).
Ordo exequiarum (Pogrebni obrednik = PObr) rimske liturgije predlaga troje vzorcev pogrebnega opravila, ustrezno trem krajem, kjer se odvija (dom, cerkev, pokopališče) in v skladu s pomembnostjo, ki jo temu pripisujejo družina, krajevne navade, kultura in ljudska pobožnost. To odvijanje pa je skupno vsem liturgičnim izročilom in obsega štiri glavne momente:
Sprejem s skupnosti. Svečanost se začne s pozdravom vere. Bližnjim rajnega je namenjena beseda "tolažbe" (v novozaveznem pomenu: moč Svetega Duha v upanju; prim. 1 Tes 4,18). Tudi k molitvi zbrana skupnost pričakuje "besede večnega življenja". Smrt kakega člana skupnosti (ali obletnica, sedmi ali štirideseti dan) je dogodek, ki naj nagne k preseženju perspektiv (pričakovanj) "tega sveta" in pritegne vernike v resnične perspektive vere v vstalega Kristusa.