Na smrtni dan se za kristjana ob koncu njegovega zakramentalnega življenja začenja dovršitev njegovega novega rojstva, začetega pri krstu, dokončna "sličnost" podobi "Sina" podeljena z maziljenjem Svetega Duha, in deležnost pri gostiji kraljestva, ki je anticipirana v evharistiji, tudi če so mu še potrebna zadnja očiščevanja, da bi mogel obleči svatovsko obleko.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Četrto poglavje: Druga liturgična opravila › 2. člen: Krščanski pogreb › II. Pogrebna svečanost
Cerkev, ki je kot mati zakramentalno nosila kristjana v svojem naročju med njegovim zemeljskim romanjem, ga spremlja ob koncu njegovega potovanja, da bi ga položila nazaj" v Očetove roke". Cerkev v Kristusu ponudi Očetu otroka njegove milosti in položi v zemljo v upanju kal telesa, ki bo vstalo v slavi (prim. 1 Kor 15,42-44). To darovanje se v polnosti izvrši z evharistično daritvijo; blagoslovitve, ki so pred evharistično daritvijo in po njej, so zakramentali.
II. Pogrebna svečanost
Krščanski pogreb ne podeli rajnemu ne zakramenta ne zakramentala, ker je že "prešel" onkraj reda zakramentov. Ni pa zato nič manj liturgično opravilo Cerkve (B 81-82). Službena Cerkev želi tukaj izraziti učinkovito občestvo z rajnim kakor tudi napraviti, da bi pri tem imela delež skupnost, ki se je zbrala k pogrebu, in ji oznaniti večno življenje.
Različni pogrebni obredi izražajo velikonočno naravo krščanske smrti in ustrezajo razmeram in izročilom posamezne pokrajine, in to tudi glede liturgične barve (prim. B 81).
Ordo exequiarum (Pogrebni obrednik = PObr) rimske liturgije predlaga troje vzorcev pogrebnega opravila, ustrezno trem krajem, kjer se odvija (dom, cerkev, pokopališče) in v skladu s pomembnostjo, ki jo temu pripisujejo družina, krajevne navade, kultura in ljudska pobožnost. To odvijanje pa je skupno vsem liturgičnim izročilom in obsega štiri glavne momente: