Kristus je vir te milosti. "Kakor je namreč nekoč Bog z zavezo ljubezni in zvestobe prišel svojemu ljudstvu naproti, tako sedaj Odrešenik ljudi in Ženin Cerkve pride krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona" (CS 48, 2). In ostane z njimi ter jim daje moč, da bi hodili za njim, sprejemajoč svoj križ nase, da bi po svojih padcih vstajali, da bi si medsebojno odpuščali, da bi nosili bremena drug drugega (prim. Gal 6,2), da bi se "iz spoštovanja do Kristusa drug drugemu podrejali" (Ef 5,21) in da bi se ljubili z nadnaravno, rahločutno in rodovitno ljubeznijo. V radostih njihove ljubezni in družinskega življenja jim daje že tu na zemlji predokus gostije Jagnjetove svatbe:
Kako bi mogel opisati srečo tistega zakona, ki ga Cerkev združuje, evharistična daritev potrjuje in blagoslov zaznamuje, ki ga angeli oznanjajo in nebeški Oče priznava? Kakšen jarem: dva verujoča, združena v enem upanju, v eni želji, v eni obliki življenja, v enem služenju; otroka enega Očeta, služabnika enega Gospoda! Nikakršne ločenosti v duhu, nikakršne v mesu, temveč zares dva v enem mesu. Kjer je meso eno, je eden tudi duh" (Tertulijan, ux. 2,9; prim. FC 13).