Zakonsko vez vzpostavi torej Bog sam, tako da sklenjeni in izvršeni zakon med krščenima ne more nikoli biti razvezan. Ta vez, ki izhaja iz svobodnega dejanja poročencev in iz izvršitve zakona, je stvarnost, ki je odslej nepreklicna in pričenja zavezo, za katero jamči božja zvestoba sama. In ni v moči Cerkve, nima oblasti, da bi se izrekla proti tej ureditvi božje modrosti (prim. CIC kan. 1141).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › IV. Učinki zakramenta zakona
Milost zakramenta zakona
"V svojem življenjskem stanu in v svojem lastnem redu imajo (krščanski zakonci) svoj lastni dar v božjem ljudstvu" (C 11). Ta milost, lastna zakramentu zakona, je namenjena spopolnjevanju ljubezni zakoncev in utrjevanju njihove nerazvezljive enote. Po tej milosti "si v zakonskem življenju in pri sprejemanju in vzgajanju otrok med seboj pomagajo k svetosti" (C 11, prim. C 41).
Kristus je vir te milosti. "Kakor je namreč nekoč Bog z zavezo ljubezni in zvestobe prišel svojemu ljudstvu naproti, tako sedaj Odrešenik ljudi in Ženin Cerkve pride krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona" (CS 48, 2). In ostane z njimi ter jim daje moč, da bi hodili za njim, sprejemajoč svoj križ nase, da bi po svojih padcih vstajali, da bi si medsebojno odpuščali, da bi nosili bremena drug drugega (prim. Gal 6,2), da bi se "iz spoštovanja do Kristusa drug drugemu podrejali" (Ef 5,21) in da bi se ljubili z nadnaravno, rahločutno in rodovitno ljubeznijo. V radostih njihove ljubezni in družinskega življenja jim daje že tu na zemlji predokus gostije Jagnjetove svatbe:
Kako bi mogel opisati srečo tistega zakona, ki ga Cerkev združuje, evharistična daritev potrjuje in blagoslov zaznamuje, ki ga angeli oznanjajo in nebeški Oče priznava? Kakšen jarem: dva verujoča, združena v enem upanju, v eni želji, v eni obliki življenja, v enem služenju; otroka enega Očeta, služabnika enega Gospoda! Nikakršne ločenosti v duhu, nikakršne v mesu, temveč zares dva v enem mesu. Kjer je meso eno, je eden tudi duh" (Tertulijan, ux. 2,9; prim. FC 13).
V. Dobrine in zahteve zakonske ljubezni
"Zakonska ljubezen ima na sebi nekaj celostnega, nekaj kar zaobjame vse razsežnosti osebe; tiče se telesa in nagona, čustvene moči in afektivnosti, teženja duha in volje; naravnana je na kar najglobljo, osebnostno enoto, ki presega zgolj telesno združitev in usmerja k združitvi srca in duše; zakonska ljubezen terja nerazveznost in zvestobo v dokončni medsebojni predanosti ter je odprta rodovitnosti. Z eno besedo: gre za normalne značilnosti vsake naravne zakonske ljubezni, toda z novim smislom, ki te značilnosti ne le očiščuje in utrjuje, marveč jih tako visoko dviga, da postanejo izraz specifično krščanskih vrednot" (FC 13).
Enota in nerazveljivost poroke
Ljubezen zakoncev že po svoji naravi terja enost in nerazvezljivost njune skupnosti oseb, ki zajema celotno njuno življenje: "tako nista več dva, ampak eno telo (Mt 19,6; prim. 1 Mz 2,24). "Poklicana sta, da v svojem občestvu stalno rasteta na osnovi vsakodnevne zvestobe svoji zakonski obljubi, s tem da popolno podarjata sama sebe drug drugemu" (FC 19). To človeško občestvo potrjuje, očiščuje in dovršuje občestvo v Jezusu Kristusu, ki ga daje zakrament zakona. Poglablja se z življenjem skupne vere in s skupnim prejemanjem evharistije.