Privolitev mora biti dejanje volje vsakega izmed pogodbenikov, prosta vsake sile ali hudega, od zunaj prizadetega strahu (prim. CIC kan. 1103). Nobena človeška oblast ne more nadomestiti te privolitve (CIC kan. 1057, # 1) Če ta svoboda manjka, je zakon neveljaven.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › III. Zakonska privolitev
Zaradi tega (in zaradi drugih razlogov, ki napravijo zakon ničen in neveljaven: prim. CIC kan. 1095-1107), more Cerkev po pristojnem cerkvenem sodišču, potem ko ta zadevo preišče, razglasiti "ničnost zakona", to je, da zakon ni nikoli obstajal. V tem primeru sta pogodbenika svobodna, da se poročita, seveda pa se morata držati naravnih obveznosti iz prejšnje zveze (prim. CIC kan. 1071).
Duhovnik (ali diakon), ki je navzoč pri sklepanju zakona, sprejme privolitev poročencev v imenu Cerkve in podeli blagoslov Cerkve. Navzočnost služabnika Cerkve (in tudi prič) vidno izraža, da je poroka stvarnost Cerkve.
Zaradi tega Cerkev normalno zahteva za svoje vernike cerkveno obliko sklenitve zakona (prim. trid. c.zb.: DS 1813-1816, CIC kan. 1108). Več razlogov je, ki prispevajo k razlagi tega določila:
- Zakramentalni zakon je liturgično dejanje. Od tod je primerno, da se obhaja v javnem bogoslužju Cerkve.
- Zakon uvede v neki cerkveni ordo (red) ter utemelji pravice in dolžnosti v Cerkvi, med zakoncema in v razmerju do otrok.
- Ker je zakon življenjski stan v Cerkvi, je potrebno, da obstaja gotovost glede sklenitve zakona (od tod obveznost, da ima priče).
- Javna narava privolitve ščiti enkrat dani "DA" in pomaga, da mu zakonca ostaneta zvesta.
Da bi bil "DA" zaročencev svobodno in odgovorno dejanje in da bi zakonska zaveza imela trdne in trajne človeške in krščanske temelje, je priprava na zakon prvenstveno pomembna:
Zgled in pouk, ki ju dajejo starši in družine, ostane prvenstvena pot te priprave.
Vloga dušnih pastirjev in krščanske skupnosti kot "božje družine" je neobhodno potrebna za predajanje človeških in krščanskihvrednot zakona in družine (prim. CIC kan. 1063) in to toliko bolj v našem času, ko mnogi mladi poznajo izkušnjo razbitih družin, ki ne zagotavljajo več dovolj tega uvajanja:
Mlade ljudi je treba pravočasno in na ustrezen način, najrajši v krogu družine, poučiti o dostojanstvu zakonske ljubezni, njeni nalogi in njenem uveljavljanju: tako oblikovani za čistost bodo v primerni starosti mogli po lepo preživeti zaročni dobi vstopiti v zakon (CS 49, 3).