Duhovnik (ali diakon), ki je navzoč pri sklepanju zakona, sprejme privolitev poročencev v imenu Cerkve in podeli blagoslov Cerkve. Navzočnost služabnika Cerkve (in tudi prič) vidno izraža, da je poroka stvarnost Cerkve.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › III. Zakonska privolitev
Zaradi tega Cerkev normalno zahteva za svoje vernike cerkveno obliko sklenitve zakona (prim. trid. c.zb.: DS 1813-1816, CIC kan. 1108). Več razlogov je, ki prispevajo k razlagi tega določila:
- Zakramentalni zakon je liturgično dejanje. Od tod je primerno, da se obhaja v javnem bogoslužju Cerkve.
- Zakon uvede v neki cerkveni ordo (red) ter utemelji pravice in dolžnosti v Cerkvi, med zakoncema in v razmerju do otrok.
- Ker je zakon življenjski stan v Cerkvi, je potrebno, da obstaja gotovost glede sklenitve zakona (od tod obveznost, da ima priče).
- Javna narava privolitve ščiti enkrat dani "DA" in pomaga, da mu zakonca ostaneta zvesta.
Da bi bil "DA" zaročencev svobodno in odgovorno dejanje in da bi zakonska zaveza imela trdne in trajne človeške in krščanske temelje, je priprava na zakon prvenstveno pomembna:
Zgled in pouk, ki ju dajejo starši in družine, ostane prvenstvena pot te priprave.
Vloga dušnih pastirjev in krščanske skupnosti kot "božje družine" je neobhodno potrebna za predajanje človeških in krščanskihvrednot zakona in družine (prim. CIC kan. 1063) in to toliko bolj v našem času, ko mnogi mladi poznajo izkušnjo razbitih družin, ki ne zagotavljajo več dovolj tega uvajanja:
Mlade ljudi je treba pravočasno in na ustrezen način, najrajši v krogu družine, poučiti o dostojanstvu zakonske ljubezni, njeni nalogi in njenem uveljavljanju: tako oblikovani za čistost bodo v primerni starosti mogli po lepo preživeti zaročni dobi vstopiti v zakon (CS 49, 3).
Mešani zakoni in različnost vere
V mnogih deželah je mešan zakon (med katoličanom in krščenim nekatoličanom) zelo pogosten. Tak zakon zahteva posebno pozornost zakoncev in dušnih pastirjev. Primer zakonov z različnostjo vere (med katoličanom in nekrščenim) pa terja še večjo opreznost.
Različnost veroizpovedi med poročencema ne sestavlja nepremagljive ovire za zakon, če se jima posreči, da dasta skupaj to, kar je vsak od njiju prejel v svoji skupnosti, in da se drug od drugega učita načina, kako bi vsak od njiju živel svojo zvestobo Kristusu. Toda težav mešanih zakonov tudi ne smemo podcenjevati. Te težave izhajajo iz dejstva, da ločenost kristjanov še ni premagana. Zakonca sta v nevarnosti, da bi dramo needinosti kristjanov občutila prav v krogu svoje družine. Različnost vere more še povečati te težave. Razhajanja glede vere, pojmovanje zakona samo, pa tudi dve različni religiozni miselnosti morejo sestavljati vir napetosti v zakonu, v prvi vrsti z ozirom na vzgojo otrok. Tedaj pa lahko nastopi skušnjava za versko brezbrižnost.