Privolitev obstaja v "dejanju volje, s katerim se mož in žena drug drugemu izročita in sprejmeta (CS 48, 1. odstavek; CIC kan. 1057,# 2): "Sprejmem te za svojo ženo"- "Sprejmem te za svojega moža" (SZ 45). Ta privolitev, ki poveže poročenca med seboj, se dopolni v tem, ko dva "postaneta eno telo" (prim. 1 Mz 2,24; Mr 10,8; Ef 5,31).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › III. Zakonska privolitev
Privolitev mora biti dejanje volje vsakega izmed pogodbenikov, prosta vsake sile ali hudega, od zunaj prizadetega strahu (prim. CIC kan. 1103). Nobena človeška oblast ne more nadomestiti te privolitve (CIC kan. 1057, # 1) Če ta svoboda manjka, je zakon neveljaven.
Zaradi tega (in zaradi drugih razlogov, ki napravijo zakon ničen in neveljaven: prim. CIC kan. 1095-1107), more Cerkev po pristojnem cerkvenem sodišču, potem ko ta zadevo preišče, razglasiti "ničnost zakona", to je, da zakon ni nikoli obstajal. V tem primeru sta pogodbenika svobodna, da se poročita, seveda pa se morata držati naravnih obveznosti iz prejšnje zveze (prim. CIC kan. 1071).
Duhovnik (ali diakon), ki je navzoč pri sklepanju zakona, sprejme privolitev poročencev v imenu Cerkve in podeli blagoslov Cerkve. Navzočnost služabnika Cerkve (in tudi prič) vidno izraža, da je poroka stvarnost Cerkve.
Zaradi tega Cerkev normalno zahteva za svoje vernike cerkveno obliko sklenitve zakona (prim. trid. c.zb.: DS 1813-1816, CIC kan. 1108). Več razlogov je, ki prispevajo k razlagi tega določila:
- Zakramentalni zakon je liturgično dejanje. Od tod je primerno, da se obhaja v javnem bogoslužju Cerkve.
- Zakon uvede v neki cerkveni ordo (red) ter utemelji pravice in dolžnosti v Cerkvi, med zakoncema in v razmerju do otrok.
- Ker je zakon življenjski stan v Cerkvi, je potrebno, da obstaja gotovost glede sklenitve zakona (od tod obveznost, da ima priče).
- Javna narava privolitve ščiti enkrat dani "DA" in pomaga, da mu zakonca ostaneta zvesta.