Različne liturgije imajo bogate molitve za blagoslovitev in za epiklezo, molitve, ki prosijo Boga, naj izlije svojo milost in blagoslov na novoporočenca, zlasti na nevesto. V epiklezi tega zakramenta prejmeta poročenca Svetega Duha kot občestvo ljubezni Kristusa in Cerkve (prim. Ef 5,32). On, Sveti Duh, je pečat njune zaveze, zmeraj znova ponudeni studenec njune ljubezni, moč, kjer se bo obnavljala njuna zvestoba.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › III. Zakonska privolitev
III. Zakonska privolitev
Glavno vlogo pri zakonski zavezi imata krščeni mož in krščena žena, ki sta svobodna za sklenitev zakona in ki svobodno izrazita svojo privolitev. "Biti svoboden" pomeni:
- da nista pod prisilo in
- da ju ne ovira naravna ali cerkvena postava
Cerkev gleda na izmenjavo privolitve med poročencema kot nujno potrebno prvino, "s katero nastane zakon" (CIC kan. 1057, # 1). Če privolitev manjka, ni zakona.
Privolitev obstaja v "dejanju volje, s katerim se mož in žena drug drugemu izročita in sprejmeta (CS 48, 1. odstavek; CIC kan. 1057,# 2): "Sprejmem te za svojo ženo"- "Sprejmem te za svojega moža" (SZ 45). Ta privolitev, ki poveže poročenca med seboj, se dopolni v tem, ko dva "postaneta eno telo" (prim. 1 Mz 2,24; Mr 10,8; Ef 5,31).
Privolitev mora biti dejanje volje vsakega izmed pogodbenikov, prosta vsake sile ali hudega, od zunaj prizadetega strahu (prim. CIC kan. 1103). Nobena človeška oblast ne more nadomestiti te privolitve (CIC kan. 1057, # 1) Če ta svoboda manjka, je zakon neveljaven.