V latinski Cerkvi velja načelo, da si ženin in nevesta kot delilca Kristusove milosti medsebojno podelita zakrament zakona, ko pred Cerkvijo izrazita svojo privolitev. V vzhodnih liturgijah je delivec zakramenta (imenovanega "kronanje") duhovnik ali škof, ki po tem, ko je sprejel medsebojno privolitev poročencev, okrona zaporedoma ženina in nevesto v znamenje zakonske zaveze.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › III. Zakonska privolitev
Različne liturgije imajo bogate molitve za blagoslovitev in za epiklezo, molitve, ki prosijo Boga, naj izlije svojo milost in blagoslov na novoporočenca, zlasti na nevesto. V epiklezi tega zakramenta prejmeta poročenca Svetega Duha kot občestvo ljubezni Kristusa in Cerkve (prim. Ef 5,32). On, Sveti Duh, je pečat njune zaveze, zmeraj znova ponudeni studenec njune ljubezni, moč, kjer se bo obnavljala njuna zvestoba.
III. Zakonska privolitev
Glavno vlogo pri zakonski zavezi imata krščeni mož in krščena žena, ki sta svobodna za sklenitev zakona in ki svobodno izrazita svojo privolitev. "Biti svoboden" pomeni:
- da nista pod prisilo in
- da ju ne ovira naravna ali cerkvena postava
Cerkev gleda na izmenjavo privolitve med poročencema kot nujno potrebno prvino, "s katero nastane zakon" (CIC kan. 1057, # 1). Če privolitev manjka, ni zakona.
Privolitev obstaja v "dejanju volje, s katerim se mož in žena drug drugemu izročita in sprejmeta (CS 48, 1. odstavek; CIC kan. 1057,# 2): "Sprejmem te za svojo ženo"- "Sprejmem te za svojega moža" (SZ 45). Ta privolitev, ki poveže poročenca med seboj, se dopolni v tem, ko dva "postaneta eno telo" (prim. 1 Mz 2,24; Mr 10,8; Ef 5,31).