Veri pripada gotovost, večja gotovost kakor pa vsakemu človeškemu spoznanju, kajti vera se opira na samo besedo Boga, ki ne more lagati. Res je, razodete resnice se morejo človeškemu razumu in človeškemu izkustvu zdeti temne, toda "gotovost, ki jo daje božja luč, je večja od tiste, ki jo daje luč naravnega razuma" (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,171,5, obj. 3). "Deset tisoč težav ne more povzročiti niti enega dvoma" (Newman, apol.).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Tretje poglavje: Človekovo odgovarjanje Bogu › 1. člen: Verujem › III. Značilnosti vere
"Vera išče umevanja" (sv. Anzelm, prosl. proem.): nekaj neločljivega od vere je, da verujoči hrepeni po tem, da bi bolje spoznal tistega, v katerega je postavil svoje zaupanje, in bolje razumel to, kar je razodel: globlje spoznanje bo s svoje strani klicalo po večji veri, bolj in bolj razžarjeni od ljubezni. Milost vere odpre "oči srca" (Ef 1,18) za živo umevanje vsebin razodetja, to se pravi celote božjega načrta in skrivnosti vere, njihove vezi med seboj in s Kristusom, središčem razodete skrivnosti. "Da bi pa umevanje razodetja postajalo vedno globlje, v ta namen isti Sveti Duh vero neprestano spopolnjuje s svojimi darovi" (BR 5). Tako po izreku sv. Avguština (serm. 43,7,9), "verujem, da bi umeval, in umevam, da bi bolje veroval".
Vera in znanost. "Čeprav je vera nad razumom, vendar ne more biti nikoli resničnega nesoglasja med njima. Saj je isti Bog, ki razodeva skrivnosti in podarja vero, človeški duši dal tudi luč razuma. Bog pa ne more zanikati sam sebe, in resnica nikoli ne more biti v nasprotju z resnico" (1. vat. koncil: DS 3017). "Zato je treba reči: metodično raziskovanje na kateremkoli znanstvenem področju, če se vrši na resnično znanstveni način in v skladu s pravili nravnosti, nikdar ne bo v resnici nasprotovalo veri; saj svetne stvarnosti in stvarnosti vere izvirajo od istega Boga. Še več, kdor si ponižno in vztrajno prizadeva, da bi prodrl v skrivnosti stvarnosti, ga Bog, ki vse vzdržuje v bivanju in napravlja, da so to, kar so, tako rekoč vodi za roko, čeprav se človek tega ne zaveda" (CS 36,2).
Svoboda vere
Če naj bo odgovor vere človeški, ga mora človek dati "Bogu prostovoljno; nikogar torej ni dovoljeno proti njegovi volji siliti, naj se oklene vere. Dejanje vere je namreč že po svoji naravi prostovoljno" (VS 10; prim. ZCP, kan. 748 # 2). "Bog kliče ljudi, da mu služijo v duhu in resnici; zato jih to klicanje sicer obvezuje v vesti, prisili jih pa ne. (...) To se je v najvišji meri pokazalo v Kristusu Jezusu" (VS 11). Kajti Kristus je vabil k veri in k spreobrnjenju, nikakor pa ni prisiljeval. "Spričal je resnico, toda ni je hotel vsiliti tistim, ki so mu nasprotovali. Njegovo kraljestvo (...) raste z ljubeznijo, s katero na križ povišani Kristus vse ljudi priteguje k sebi" (VS 11).
Potrebnost vere
Verovati v Jezusa Kristusa in v tistega, ki ga je poslal za naše zveličanje je nujno potrebno za dosego tega zveličanja (prim. Mr 16,16; Jn 3,36; 6,40 idr.). "Ker 'brez vere ne moremo biti Bogu všeč' (Heb 11,6) in dospeti do občestva njegovih sinov, zato ni brez te vere dosegel nikoli nihče opravičenja in nihče ne bo dosegel večnega življenja, 'če ne bo vztrajal do konca'/Mt 10,22; 24,13/" (1. vat. koncil: DS 3012; prim. tridentinski koncil: DS 1532).