V veri sodelujeta človeški razum in volja z božjo milostjo: "Credere est actus intellectus assentientis veritati divinae ex imperio voluntatis a Deo motae per gratiam - Verovati je dejanje razuma, ki pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje z milostjo" (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,2,9; prim. 1 Vat: DS 3010).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Tretje poglavje: Človekovo odgovarjanje Bogu › 1. člen: Verujem › III. Značilnosti vere
Vera in razum
Nagib (motiv) za to, da verujemo, ni dejstvo, da se razodete resnice kažejo kot resnične in umljive v luči našega naravnega razuma. Mi verujemo "zaradi avtoritete samega Boga, ki se razodeva in ki se ne more motiti in ne nas varati". "Da bi pa bila navzlic temu pokorščina naše vere skladna z razumom, je hotel Bog notranji pomoči Svetega Duha pridružiti zunanje dokaze svojega razodetja" (pr.t., DS 3009). Tako so čudeži Jezusa Kristusa in svetnikov (prim. Mr 16,20; Heb 2,4), prerokbe, širjenje in svetost Cerkve, njena plodovitost in trdnost "popolnoma zanesljiva znamenja božjega razodetja, primerna umevanju vseh", in "motivi (nagibi) verodostojnosti", ki kažejo, da "pritrditev vere nikakor ni kak slep vzgib srca" (1. vat. koncil: DS 3008-3010).
Veri pripada gotovost, večja gotovost kakor pa vsakemu človeškemu spoznanju, kajti vera se opira na samo besedo Boga, ki ne more lagati. Res je, razodete resnice se morejo človeškemu razumu in človeškemu izkustvu zdeti temne, toda "gotovost, ki jo daje božja luč, je večja od tiste, ki jo daje luč naravnega razuma" (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,171,5, obj. 3). "Deset tisoč težav ne more povzročiti niti enega dvoma" (Newman, apol.).
"Vera išče umevanja" (sv. Anzelm, prosl. proem.): nekaj neločljivega od vere je, da verujoči hrepeni po tem, da bi bolje spoznal tistega, v katerega je postavil svoje zaupanje, in bolje razumel to, kar je razodel: globlje spoznanje bo s svoje strani klicalo po večji veri, bolj in bolj razžarjeni od ljubezni. Milost vere odpre "oči srca" (Ef 1,18) za živo umevanje vsebin razodetja, to se pravi celote božjega načrta in skrivnosti vere, njihove vezi med seboj in s Kristusom, središčem razodete skrivnosti. "Da bi pa umevanje razodetja postajalo vedno globlje, v ta namen isti Sveti Duh vero neprestano spopolnjuje s svojimi darovi" (BR 5). Tako po izreku sv. Avguština (serm. 43,7,9), "verujem, da bi umeval, in umevam, da bi bolje veroval".
Vera in znanost. "Čeprav je vera nad razumom, vendar ne more biti nikoli resničnega nesoglasja med njima. Saj je isti Bog, ki razodeva skrivnosti in podarja vero, človeški duši dal tudi luč razuma. Bog pa ne more zanikati sam sebe, in resnica nikoli ne more biti v nasprotju z resnico" (1. vat. koncil: DS 3017). "Zato je treba reči: metodično raziskovanje na kateremkoli znanstvenem področju, če se vrši na resnično znanstveni način in v skladu s pravili nravnosti, nikdar ne bo v resnici nasprotovalo veri; saj svetne stvarnosti in stvarnosti vere izvirajo od istega Boga. Še več, kdor si ponižno in vztrajno prizadeva, da bi prodrl v skrivnosti stvarnosti, ga Bog, ki vse vzdržuje v bivanju in napravlja, da so to, kar so, tako rekoč vodi za roko, čeprav se človek tega ne zaveda" (CS 36,2).