Po drugem Vat. koncilu je latinska Cerkev "spet vzpostavila diakonat kot samostojno in trajno hierarhično stopnjo" C 29), medtem ko so ga Cerkve Vzhoda vedno ohranjale. Ta stalni diakonat, ki ga je mogoče podeliti poročenim možem, sestavlja pomembno obogatitev za poslanstvo Cerkve. V resnici je primerno in koristno tiste može, ki v Cerkvi opravljajo resnično diakonsko službo bodisi v liturgičnem in pastoralnem življenju bodisi v socialnih in karitativnih dejavnostih, "okrepiti s polaganjem rok, ki izvira iz apostolskega izročila, in jih tesneje povezati z oltarjem, da bodo svojo službo s pomočjo zakramentalne milosti učinkoviteje izvrševali" (M 16).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › IV. Obhajanje tega zakramenta
IV. Obhajanje tega zakramenta
Obhajanje posvetitve škofa, duhovnikov ali diakonov terja zaradi svoje pomembnosti za življenje delne Cerkve čim večjo udeležbo kar največjega možnega števila vernikov. Vršilo se bo, če le mogoče, na nedeljo in v stolnici, s slovesnostjo, ki je prilagojena okoliščinam. Tri posvetitve, škofovska, duhovniška in diakonska, se držijo istega poteka. Njihovo mesto je v središču evharističnega bogoslužja.
Bistveni obred zakramenta svetega reda sestoji za tri stopnje iz položitve škofovih rok na glavo ordinanda in iz posebne posvetilne molitve, ki prosi Boga za izlitje Svetega Duha in njegovih darov, lastnih službi, za katero je kandidat posvečen (prim. Pij XII., ap. konst. "Sacramentum ordinis": DS 3858).
Kakor pri vseh zakramentih obdajajo obhajanje dodatni obredi. V raznih liturgičnih izročilih se sicer močno razlikujejo, vendar jim je skupno to, da izražajo mnogotere vidike zakramentalne milosti. Tako začetni obredi v latinskem obredu - predstavitev in izvolitev ordinanda, škofov nagovor, odinandu postavljena vprašanja, litanije vseh svetnikov - izpričujejo, da se je izbira izvršila v soglasju z običajem Cerkve, in pripravljajo slovesno dejanje posvetitve, kateri sledi več obredov, ki na simboličen način izražajo in dopolnjujejo skrivnost, ki se je izvršila: za škofa in duhovnika maziljenje s sveto krizmo, znamenjem posebnega maziljenja s Svetim Duhom, ki napravlja njuno službo rodovitno (daje rodovitnost?); škofu izročitev knjige evangelijev, prstana, mitre in škofovske palice v znamenje njegovega apostolskega poslanstva, ki je oznanjevanje božje besede, njegove zvestobe do Cerkve, Kristusove neveste, njegove naloge pastirja Gospodove črede; izročitev patene in keliha duhovniku, "daritveni dar svetega ljudstva", dar, katerega je duhovnik poklican prinašati Bogu; izročitev knjige evangelijev diakonu, ki je pravkar prejel poslanstvo oznanjati Kristusov evangelij.
V. Kdo more podeliti ta zakrament?
Kristus je izbral apostole in jim je podelil del svojega poslanstva in svoje avtoritete (oblasti?). Povišan na Očetovo desnico ne zapusti svoje črede, marveč jo ohranja po apostolih pod svojim stalnim varstvom in jo tudi vodi po prav teh pastirjih, ki danes nadaljujejo njegovo delo (prim. RiM, hvalospev pri mašah apostolov). Kristus je torej tisti, ki daje nekaterim, da so apostoli, drugim, da so pastirji (prim. Ef 4,11). Kristus še naprej deluje po škofih (prim. C 21).