Katekizem katoliške Cerkve

KKC 155

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Tretje poglavje: Človekovo odgovarjanje Bogu › 1. člen: Verujem › III. Značilnosti vere

III. Značilnosti vere

153

Ko sv. Peter izpove, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga, mu Jezus pojasni, da mu to razodetje ni prišlo iz "mesa in krvi", temveč od "mojega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 16,17; prim. Gal 1,15; Mt 11,25). Vera je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog. "Da pride do take vere, je potrebna predhodna in pomagajoča božja milost ter notranja podpora Svetega Duha, ki naj nagiblje srce in ga obrača k Bogu, odpira duha in 'vsem daje lahkoto, da resnici pritrdijo in jo z vero sprejmejo'" (BR 5).

Vera je človekovo dejanje

154

Samo po milosti in z notranjo pomočjo Svetega Duha je mogoče verovati. Nič manj resnično je, da je vera pristno človeško dejanje. Zaupati Bogu in držati se resnic, ki jih je razodel, ne nasprotuje ne človekovi svobodi ne njegovemu razumu. Že v človeških odnosih ne nasprotuje našemu lastnemu dostojanstvu, če verjamemo to, kar nam drugi ljudje povedo o sebi in svojih namenih, in če zaupamo njihovim obljubam (na primer ko se mož in žena poročita), da bi tako vstopili v medsebojno občestvo. Potemtakem je toliko manj nasprotujoče našemu dostojanstvu, če"Bogu, ki se razodeva, izkazujemo z vero popolno pokorščino razuma in volje" (1. vat. koncil: DS 3008) ter vstopimo tako v notranje občestvo z njim.

155

V veri sodelujeta človeški razum in volja z božjo milostjo: "Credere est actus intellectus assentientis veritati divinae ex imperio voluntatis a Deo motae per gratiam - Verovati je dejanje razuma, ki pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje z milostjo" (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,2,9; prim. 1 Vat: DS 3010).

Vera in razum

156

Nagib (motiv) za to, da verujemo, ni dejstvo, da se razodete resnice kažejo kot resnične in umljive v luči našega naravnega razuma. Mi verujemo "zaradi avtoritete samega Boga, ki se razodeva in ki se ne more motiti in ne nas varati". "Da bi pa bila navzlic temu pokorščina naše vere skladna z razumom, je hotel Bog notranji pomoči Svetega Duha pridružiti zunanje dokaze svojega razodetja" (pr.t., DS 3009). Tako so čudeži Jezusa Kristusa in svetnikov (prim. Mr 16,20; Heb 2,4), prerokbe, širjenje in svetost Cerkve, njena plodovitost in trdnost "popolnoma zanesljiva znamenja božjega razodetja, primerna umevanju vseh", in "motivi (nagibi) verodostojnosti", ki kažejo, da "pritrditev vere nikakor ni kak slep vzgib srca" (1. vat. koncil: DS 3008-3010).

157

Veri pripada gotovost, večja gotovost kakor pa vsakemu človeškemu spoznanju, kajti vera se opira na samo besedo Boga, ki ne more lagati. Res je, razodete resnice se morejo človeškemu razumu in človeškemu izkustvu zdeti temne, toda "gotovost, ki jo daje božja luč, je večja od tiste, ki jo daje luč naravnega razuma" (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,171,5, obj. 3). "Deset tisoč težav ne more povzročiti niti enega dvoma" (Newman, apol.).