"Duhovniki, skrbni sodelavci škofovskega reda ter njegova pomoč in orodje, so poklicani, da služijo božjemu ljudstvu, in sestavljajo skupaj s svojim škofom en sam duhovniški zbor, ki pa ima različne naloge. V posameznih krajevnih občestvih vernikov na neki način ponavzočujejo škofa, s katerim so zvezani v duhu zaupanja in velikodušnosti, in delno prevzemajo njegove naloge in njegovo skrb ter opravljajo to z vsakdanjo prizadevnostjo" (C 28). Duhovniki morejo svojo službo opravljati samo v odvisnosti od škofa in v občestvu z njim. Obljuba pokorščine, ki jo napravijo škofu ob svojem posvečenju, in škofov poljub miru ob koncu obredov posvečenja pomenita, da škof gleda nanje kot na svoje sodelavce, svoje sinove, svoje brate in svoje prijatelje, in da mu oni s svoje strani dolgujejo ljubezen in pokorščino.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › III. Tri stopnje zakramenta svetega reda
"Duhovniki, ki so s posvečenjem stopili v red mašnikov, so vsi med seboj povezani v tesnem zakramentalnem bratstvu; posebej še v škofiji, v kateri služijo pod svojim škofom, sestavljajo en zbor duhovnikov" (D 8). Enota (enotnost?) zbora duhovnikov najde svoj liturgični izraz v navadi, ki hoče, da med obredom posvečenja položijo za škofom tudi duhovniki svoje roke.
Posvečenje diakonov – glede na strežništvo
"Na nižji hierarhični stopnji so diakoni, na katere se polagajo roke 'ne za duhovništvo, ampak za strežništvo' (C 29, prim. Š 15). Za diakonsko posvečenje polaga roke samo škof in tako izrazi, da je diakon v nalogah svoje "diakonije" na poseben način vezan na škofa (prim. sv. Hipolit, trad. ap. 8).
Diakoni so na poseben način deležni Kristusovega poslanstva in milosti (prim. C 41; LA 16). Zakrament svetega reda jih zaznamuje s pečatom, neizbrisnim znamenjem, ki z ničimer ne more biti odstranjen in ki jih upodobi po Kristusu, ki se je napravil za "diakona", to je za služabnika vseh (prim. Mk 10,45; Lk 22, 27; sv. Polikarp, ep. 5,2). Med drugim je naloga diakonov ta, da škofom in duhovnikom asistirajo (pomagajo) pri obhajanju božjih skrivnosti, zlasti evharistije, da evharistijo razdeljujejo, da prisostvujejo sklepanju zakona in ga blagoslavljajo, da razglašajo evangelij in pridigajo, da vodijo pogrebe in da se posvečajo različnim službam ljubezni do bližnjega (prim. C 29; B 35, 4. odstavek; M 16).
Po drugem Vat. koncilu je latinska Cerkev "spet vzpostavila diakonat kot samostojno in trajno hierarhično stopnjo" C 29), medtem ko so ga Cerkve Vzhoda vedno ohranjale. Ta stalni diakonat, ki ga je mogoče podeliti poročenim možem, sestavlja pomembno obogatitev za poslanstvo Cerkve. V resnici je primerno in koristno tiste može, ki v Cerkvi opravljajo resnično diakonsko službo bodisi v liturgičnem in pastoralnem življenju bodisi v socialnih in karitativnih dejavnostih, "okrepiti s polaganjem rok, ki izvira iz apostolskega izročila, in jih tesneje povezati z oltarjem, da bodo svojo službo s pomočjo zakramentalne milosti učinkoviteje izvrševali" (M 16).