V moči zakramenta svetega reda so duhovniki deležni vesoljnih razsežnosti poslanstva, ki ga je Kristus zaupal apostolom. Duhovni dar, ki so ga prejeli pri posvečenju, jih pripravlja ne za omejeno in utesnjeno poslanstvo, "marveč za najobširnejše in vesoljno poslanstvo zveličanja 'do konca sveta'" (D 10), "s celim srcem pripravljene povsod oznanjati evangelij" (DV 20).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › III. Tri stopnje zakramenta svetega reda
"Svojo sveto službo opravljajo predvsem v evharističnem bogoslužju ali sinaksi; pri njej nastopajo v Kristusovi osebi in razglašajo njegovo skrivnost, pridružujejo molitve vernikov daritvi njihove Glave in edino daritev nove zaveze, namreč daritev Kristusa, ki je sam sebe enkrat za vselej daroval Očetu kot brezmadežno žrtev" (C 28). Iz te edine daritve črpa svojo moč vsa njihova duhovniška služba (prim. D 2).
"Duhovniki, skrbni sodelavci škofovskega reda ter njegova pomoč in orodje, so poklicani, da služijo božjemu ljudstvu, in sestavljajo skupaj s svojim škofom en sam duhovniški zbor, ki pa ima različne naloge. V posameznih krajevnih občestvih vernikov na neki način ponavzočujejo škofa, s katerim so zvezani v duhu zaupanja in velikodušnosti, in delno prevzemajo njegove naloge in njegovo skrb ter opravljajo to z vsakdanjo prizadevnostjo" (C 28). Duhovniki morejo svojo službo opravljati samo v odvisnosti od škofa in v občestvu z njim. Obljuba pokorščine, ki jo napravijo škofu ob svojem posvečenju, in škofov poljub miru ob koncu obredov posvečenja pomenita, da škof gleda nanje kot na svoje sodelavce, svoje sinove, svoje brate in svoje prijatelje, in da mu oni s svoje strani dolgujejo ljubezen in pokorščino.
"Duhovniki, ki so s posvečenjem stopili v red mašnikov, so vsi med seboj povezani v tesnem zakramentalnem bratstvu; posebej še v škofiji, v kateri služijo pod svojim škofom, sestavljajo en zbor duhovnikov" (D 8). Enota (enotnost?) zbora duhovnikov najde svoj liturgični izraz v navadi, ki hoče, da med obredom posvečenja položijo za škofom tudi duhovniki svoje roke.
Posvečenje diakonov – glede na strežništvo
"Na nižji hierarhični stopnji so diakoni, na katere se polagajo roke 'ne za duhovništvo, ampak za strežništvo' (C 29, prim. Š 15). Za diakonsko posvečenje polaga roke samo škof in tako izrazi, da je diakon v nalogah svoje "diakonije" na poseben način vezan na škofa (prim. sv. Hipolit, trad. ap. 8).