Da bi izpolnili svoje visoko poslanstvo, v ta namen "je Kristus apostole "obdaril s posebnim izlitjem Svetega Duha, ki je prišel nanje. Sami pa so svojim pomočnikom s polaganjem rok izročali duhovni dar in ta dar je v škofovskem posvečenju prišel prav do nas" (C 21). (Subjekt šele v drugem stavku; "Da bi apostoli spolnili..., jih je...)!!
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › III. Tri stopnje zakramenta svetega reda
Drugi vatikanski koncil "uči, da škofovsko posvečenje podeljuje polnost zakramenta svetega reda, tisto polnost, ki jo tako liturgični običaj Cerkve kakor govorica cerkvenih očetov imenuje najvišje duhovništvo, vrhunec ("summa") svete službe" (pr.t.).
"Škofovsko posvečenje podeljuje skupaj s posvečevalno službo tudi službi učiteljstva in vodstva... Razvidno je namreč..., da se s polaganjem rok in z besedami posvečenja tako podeljuje milost Svetega Duha in tako vtisne sveto neizbrisno znamenje, da škofje na odličen in viden način zavzemajo mesto samega Kristusa, učitelja, pastirja in duhovnika, in delujejo kot njegovi namestniki ("in eius persona agant")" ( pr.t.). "Škofje so tako po Svetem Duhu, ki jim je bil dan, postali pravi in verodostojni učitelji vere, veliki duhovniki in pastirji" (Š 2).
"Ud škofovskega zbora postane kdo v moči zakramentalnega posvečenja in po hierarhičnem občestvu z glavo in udi zbora" (C 22). Značilnost in kolegialna (zborna) narava škofovskega reda se kažeta med drugim v starodavni praksi Cerkve, ki hoče, da pri posvečenju novega škofa sodeluje več škofov (pr.t.). Za zakonito posvečenje kakega škofa se danes zahteva poseben poseg rimskega škofa kot najvišje vidne vezi občestva delnih Cerkva v eni Cerkvi in kot poroka njihove svobode.
Vsak škof ima kot Kristusov namestnik pastoralno odgovornost za delno Cerkev, ki mu je bila zaupana, toda hkrati nosi zborno skupaj z vsemi brati v škofovstvu skrb za vse Cerkve: "Če je vsak škof lastni pastir samo za del črede, ki je bil zaupan njegovim skrbem, ga pa njegova lastnost zakonitega naslednika apostolov po božji postavitvi napravlja solidarno odgovornega za apostolsko poslanstvo Cerkve" (Pij XII., okr. "Fidei donum"; prim. C 23; Š 4,36; 37; M 5; 6; 38).