Katekizem katoliške Cerkve

KKC 153

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Tretje poglavje: Človekovo odgovarjanje Bogu › 1. člen: Verujem › III. Značilnosti vere

Verovati v Jezusa Kristusa, Božjega Sina

151

Za kristjana je verovati v Boga nerazdružno obenem verovati v tistega, katerega je Bog poslal, v njegovega "ljubljenega Sina", v katerega je položil vse svoje veselje (prim. Mr 1,11); Bog nam je rekel, da naj ga poslušamo (prim. Mr 9,7). Gospod sam pravi svojim učencem: "Verujete v Boga, tudi vame verujte!" (Jn 14,1). Verovati moremo v Jezusa Kristusa, ker je on sam Bog, učlovečena Beseda: "Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem" (Jn 1,18). Ker je "videl Očeta" (Jn 6,46), je edinole on tisti, ki ga pozna in ga more razodeti (prim. Mr 11,27).

Verovati v Svetega Duha

152

Ne moremo verovati v Jezusa Kristusa, ne da bi imeli delež pri njegovem Duhu. Sveti Duh je tisti, ki razodeva ljudem, kdo je Jezus. Kajti "nihče ne more reči 'Jezus je Gospod' razen v Svetem Duhu" (1 Kor 12,3). "Duh namreč preiskuje vse, celo božje globine (...) Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo božji Duh" (1 Kor 2,10-11). Samo Bog pozna Boga v celoti. V Svetega Duha verujemo, ker je Bog.

Cerkev nenehno izpoveduje svojo vero v enega samega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha.

Vera je milost

III. Značilnosti vere

153

Ko sv. Peter izpove, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga, mu Jezus pojasni, da mu to razodetje ni prišlo iz "mesa in krvi", temveč od "mojega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 16,17; prim. Gal 1,15; Mt 11,25). Vera je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog. "Da pride do take vere, je potrebna predhodna in pomagajoča božja milost ter notranja podpora Svetega Duha, ki naj nagiblje srce in ga obrača k Bogu, odpira duha in 'vsem daje lahkoto, da resnici pritrdijo in jo z vero sprejmejo'" (BR 5).

Vera je človekovo dejanje

154

Samo po milosti in z notranjo pomočjo Svetega Duha je mogoče verovati. Nič manj resnično je, da je vera pristno človeško dejanje. Zaupati Bogu in držati se resnic, ki jih je razodel, ne nasprotuje ne človekovi svobodi ne njegovemu razumu. Že v človeških odnosih ne nasprotuje našemu lastnemu dostojanstvu, če verjamemo to, kar nam drugi ljudje povedo o sebi in svojih namenih, in če zaupamo njihovim obljubam (na primer ko se mož in žena poročita), da bi tako vstopili v medsebojno občestvo. Potemtakem je toliko manj nasprotujoče našemu dostojanstvu, če"Bogu, ki se razodeva, izkazujemo z vero popolno pokorščino razuma in volje" (1. vat. koncil: DS 3008) ter vstopimo tako v notranje občestvo z njim.

155

V veri sodelujeta človeški razum in volja z božjo milostjo: "Credere est actus intellectus assentientis veritati divinae ex imperio voluntatis a Deo motae per gratiam - Verovati je dejanje razuma, ki pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje z milostjo" (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,2,9; prim. 1 Vat: DS 3010).