Domov/Katekizem/KKC 1540

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1540

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › II. Zakrament svetega reda v odrešenjskem Božjem načrtu

1538

Vključitev v enega teh cerkvenih teles so izvrševali z obredom, imenovanim "ordinatio", religioznim (verskim) in liturgičnim dejanjem, ki je bilo posvetitev, blagoslovitev ali zakrament. Danes je beseda "ordinatio" pridržana zakramentalnemu dejanju, ki vključi v red škofov, prezbiterjev in diakonov in ki gre onkraj preproste izvolitve, označitve, pooblastitve (delegiranja) ali postavitve po skupnosti; kajti "ordinacija"

podeli dar Svetega Duha, ki omogoča izvrševati "sveto oblast" ("sacra potestas": prim. C 10), ki more prihajati le od Kristusa samega, po Kristusovi Cerkvi. "Ordinacija" se imenuje tudi "consecratio" (posvečenje); kajti ordinacija je oddelitev kristjana od drugih in od Kristusa samega izvršena umestitev (postavitev) za Cerkev. Polaganje škofovih rok skupaj s posvetilno molitvijo sestavlja vidno znamenje tega posvečenja.

II. Zakrament svetega reda v odrešenjskem Božjem načrtu

Starozavezno duhovništvo

1539

Izvoljeno ljudstvo je Bog vzpostavil kot "kraljestvo duhovnikov in svet narod" (2 Mz 19,6; prim. Iz 61,6). Toda znotraj izraelskega ljudstva je Bog izbral enega od dvanajstih rodov, namreč Levijev rod, in ga oddelil za liturgično službo (prim. 4 Mz 1, 48-53); Bog sam je njegova dediščina (prim. Joz 13,33). Poseben obred je podeljeval posvečenje za duhovništvo stare zaveze (prim. 2 Mz 29, 1-30; 3 Mz 8). Duhovniki so tu "postavljeni za ljudi v korist za to, kar se nanaša na Boga, da darujejo darove in daritve za grehe" (Heb 5,1).

1540

Čeprav je bilo to duhovništvo postavljeno za oznanjevanje božje besede (prim. Mal 2,7-9) in za to, da bi z daritvami in molitvijo vzpostavljalo občestvo z Bogom, ostaja kljub temu nesposobno za izvšitev odrešenja, saj mora nenehoma ponavljati daritve in ne more priti do dokončnega posvečenja (prim. Heb 5,3; 7,27; 10,1-4), katerega je mogla uresničiti edinole Kristusova daritev.

1541

Toda liturgija Cerkve vidi v Aronovem duhovništvu in v levitski službi, kakor tudi v postavitvi sedemdesetih "starešin" (prim. 4 Mz 11,24-25), predpodobe posvečenega duhovništva nove zaveze. Tako v latinskem obredu Cerkev moli v posvetilnem hvalospevu za posvečenje škofov:

Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa... skozi vso staro zavezo si začenjal oblikovati svojo Cerkev; od začetka si določil ljudstvo, ki je izšlo iz Abrahama, da postane sveto ljudstvo; postavil si poglavarje in duhovnike in vedno poskrbel za službo pri tvojem svetišču...

1542

Pri posvečenju duhovnikov moli Cerkev:

Gospod, presveti Oče,(...) že v stari zavezi si kot naznanitev prihodnjih zakramentov postavil na čelo svojega ljudstva velike duhovnike, ki naj bi ga vodili, izbral pa si tudi druge može, ki si jih pridružil njihovi službi in ki so jim pomagali pri njihovi nalogi. Tako si priobčil sedemdeseterim možem, polnim modrosti, duha, ki si ga bil dal Mojzesu, in dal si, da so Aronovi sinovi bili deležni posvečenja, ki ga je bil prejel njihov oče.