Pogosto Jezus od bolnikov zahteva vero (prim. Mr 5,34.36; 9,23). Uporablja znamenja, da jih ozdravi: slino in polaganje rok (prim Mr 7,32-36), blato in umitje (prim. Jn 9,6sl.). Bolniki se ga skušajo dotakniti (prim. Mr 1,41; 3,10; 6,56), "kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala" (Lk 6,19). Tako se nas Jezus v zakramentih še naprej "dotika", da bi nas ozdravil.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 5. člen: Bolniško maziljenje › I. Njegovi temelji v odrešenjskem načrtu
Ganjen od tolikega trpljenja Kristus ne samo dopušča, da se ga bolniki dotikajo, ampak sprejema njihove tegobe za svoje: "On je prevzel naše slabosti in si nadel naše bolezni" (Mt 8,17; prim Iz 53,4). Ni ozdravil vseh bolnikov. Njegova ozdravljenja so bila znamenja prihoda božjega kraljestva. Naznanjala so korenitejše ozdravljenje: zmago nad grehom in smrtjo s svojo veliko nočjo (pasho). Na križu je Jezus vzel nase vse breme zla (prim Iz 53,4- 6) in odvzel "greh sveta" (Jn 1,29), ki je bolezen samo njegova posledica. S trpljenjem in smrtjo na križu je Kristus dal trpljenju nov smisel: odslej nas more upodobiti po njem in nas zediniti z njegovim odrešenjskim trpljenjem.
"Bolnike ozdravljajte..."
Kristus vabi svoje učence, naj vzamejo svoj križ in hodijo za njim (prim. Mt 10,38). V hoji za njim dobijo nov pogled na bolezen in bolnike. Jezus jih pridružuje svojemu življenju ubožca in služabnika. Stori jih deležne svoje službe sočutja in ozdravljanja: "In šli so ter klicali ljudi k spreobrnjenju. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili" (Mr 6,12-13).
Od mrtvih vstali Gospod ponovi to poslanstvo ("Vmojem imenu ... bodo na bolnike polagali roke in bodo ozdraveli" (Mr 16,17-18) in ga potrjuje z znamenji, ki jih Cerkev izvršuje ob klicanju Gospodovega imena (prim. Apd 9.34; 14,3). Ta znamenja na poseben način razodevajo, da je Jezus zares "Bog, ki rešuje" (prim. Mt 1,21; Apd 4,12).
Sveti Duh daje nekaterim posebno karizmo ozdravljanja (prim. Kor 12,9.28.30), da bi razodeval moč milosti Vstalega od mrtvih. Vendar pa celo najbolj vnete molitve ne dosežejo vselej ozdravljenja vseh bolezni. Tako se mora sv. Pavel naučiti od Gospoda: "dovolj ti je moja milost. Moč se v težavah utrjuje" (2 Kor 12,9), in da morejo bolečine, ki jih je treba prestajati, imeti za svoj smisel to, da "s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev" (Kol 1,24).