Bolnik pred Bogom
Starozavezni človek živi bolezen pred božjim obličjem. Pred Bogom izliva svojo tožbo nad svojo boleznijo (prim. Ps 38) in njega, Gospodarja nad življenjem in smrtjo, ponižno prosi za ozdravljenje (prim. Ps 6,3; Iz 38). Bolezen postane pot spreobrnjenja (prim. Ps 38,5; 39,9.12) in božje odpuščanje je uvod v ozdravljenje (prim. Ps 36,5; 107,20; Mr 2,5-12). Izrael izkusi, da je bolezen na skrivnosten način povezana z grehom in zlom, in da zvestoba Bogu v skladu z njegovo postavo vrača življenje: "Kajti jaz Gospod sem tvoj zdravnik" (2 Mz 15,26). Prerok sluti, da more trpljenje imeti tudi odrešijoč pomen za grehe drugih (prim. Iz 53,11). Končno napoveduje Izaija, da bo Bog storil, da pride čas za Sion, ko bo odpustil vsako pregreho in ozdravil vsako bolezen (prim. Iz 33,24).