Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in v upor zoper Boga. More pa tudi napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da razlikuje v svojem življenju to, kar ni bistveno, da se obrne k temu, kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev k njemu.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 5. člen: Bolniško maziljenje › I. Njegovi temelji v odrešenjskem načrtu
Bolnik pred Bogom
Starozavezni človek živi bolezen pred božjim obličjem. Pred Bogom izliva svojo tožbo nad svojo boleznijo (prim. Ps 38) in njega, Gospodarja nad življenjem in smrtjo, ponižno prosi za ozdravljenje (prim. Ps 6,3; Iz 38). Bolezen postane pot spreobrnjenja (prim. Ps 38,5; 39,9.12) in božje odpuščanje je uvod v ozdravljenje (prim. Ps 36,5; 107,20; Mr 2,5-12). Izrael izkusi, da je bolezen na skrivnosten način povezana z grehom in zlom, in da zvestoba Bogu v skladu z njegovo postavo vrača življenje: "Kajti jaz Gospod sem tvoj zdravnik" (2 Mz 15,26). Prerok sluti, da more trpljenje imeti tudi odrešijoč pomen za grehe drugih (prim. Iz 53,11). Končno napoveduje Izaija, da bo Bog storil, da pride čas za Sion, ko bo odpustil vsako pregreho in ozdravil vsako bolezen (prim. Iz 33,24).
Kristus – zdravnik
Kristusovo sočutje z bolniki in njegova številna ozdravljenja vseh vrst bolnikov (prim Mt 4,24) so razločno znamenje, da "je Bog obiskal svoje ljudstvo" (Lk 7,16) in da se je božje kraljestvo približalo. Jezus nima ne samo oblasti ozdravljati marveč tudi odpuščati grehe (prim. Mr 2,5-12): prišel je, da ozdravi celotnega človeka, dušo in telo; Kristus je zdravnik, ki ga bolni potrebujejo (prim. Mr 2,17). Njegovo sočutje do tistih, ki trpijo, gre tako daleč, da se poistoveti z njimi: "Bolan sem bil in ste me oskrbeli" (Mt 25,36). Njegova posebna ljubezen do bolnih vsa stoletja ni prenehala vzbujati posebno pozornost kristjanov do tistih, ki trpijo na telesu in v duši. Ta pozornost je na začetku neutrudnih naporov, da jim prinese olajšanje.
Pogosto Jezus od bolnikov zahteva vero (prim. Mr 5,34.36; 9,23). Uporablja znamenja, da jih ozdravi: slino in polaganje rok (prim Mr 7,32-36), blato in umitje (prim. Jn 9,6sl.). Bolniki se ga skušajo dotakniti (prim. Mr 1,41; 3,10; 6,56), "kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala" (Lk 6,19). Tako se nas Jezus v zakramentih še naprej "dotika", da bi nas ozdravil.
Ganjen od tolikega trpljenja Kristus ne samo dopušča, da se ga bolniki dotikajo, ampak sprejema njihove tegobe za svoje: "On je prevzel naše slabosti in si nadel naše bolezni" (Mt 8,17; prim Iz 53,4). Ni ozdravil vseh bolnikov. Njegova ozdravljenja so bila znamenja prihoda božjega kraljestva. Naznanjala so korenitejše ozdravljenje: zmago nad grehom in smrtjo s svojo veliko nočjo (pasho). Na križu je Jezus vzel nase vse breme zla (prim Iz 53,4- 6) in odvzel "greh sveta" (Jn 1,29), ki je bolezen samo njegova posledica. S trpljenjem in smrtjo na križu je Kristus dal trpljenju nov smisel: odslej nas more upodobiti po njem in nas zediniti z njegovim odrešenjskim trpljenjem.
"Bolnike ozdravljajte..."