Domov/Katekizem/KKC 1501

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1501

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 5. člen: Bolniško maziljenje › I. Njegovi temelji v odrešenjskem načrtu

5. člen: Bolniško maziljenje

1499

"S svetim bolniškim maziljenjem in z molitvijo duhovnikov vsa Cerkev bolnike priporoča trpečemu in poveličanemu Gospodu, naj jim polajša in jih reši; celo spodbuja jih, naj prispevajo svoj delež k blagru božjega ljudstva tako, da se svobodno zedinjajo s Kristusovim trpljenjem in njegovo smrtjo" (C 11).

I. Njegovi temelji v odrešenjskem načrtu

Bolezni v človeškem življenju

1500

Bolezen in trpljenje sta vedno bila med najtežjimi problemi, ki jih postavlja človeško življenje. V bolezni človek izkuša svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Vsaka bolezen more napraviti, da zaslutimo smrt.

1501

Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in v upor zoper Boga. More pa tudi napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da razlikuje v svojem življenju to, kar ni bistveno, da se obrne k temu, kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev k njemu.

Bolnik pred Bogom

1502

Starozavezni človek živi bolezen pred božjim obličjem. Pred Bogom izliva svojo tožbo nad svojo boleznijo (prim. Ps 38) in njega, Gospodarja nad življenjem in smrtjo, ponižno prosi za ozdravljenje (prim. Ps 6,3; Iz 38). Bolezen postane pot spreobrnjenja (prim. Ps 38,5; 39,9.12) in božje odpuščanje je uvod v ozdravljenje (prim. Ps 36,5; 107,20; Mr 2,5-12). Izrael izkusi, da je bolezen na skrivnosten način povezana z grehom in zlom, in da zvestoba Bogu v skladu z njegovo postavo vrača življenje: "Kajti jaz Gospod sem tvoj zdravnik" (2 Mz 15,26). Prerok sluti, da more trpljenje imeti tudi odrešijoč pomen za grehe drugih (prim. Iz 53,11). Končno napoveduje Izaija, da bo Bog storil, da pride čas za Sion, ko bo odpustil vsako pregreho in ozdravil vsako bolezen (prim. Iz 33,24).

Kristus – zdravnik

1503

Kristusovo sočutje z bolniki in njegova številna ozdravljenja vseh vrst bolnikov (prim Mt 4,24) so razločno znamenje, da "je Bog obiskal svoje ljudstvo" (Lk 7,16) in da se je božje kraljestvo približalo. Jezus nima ne samo oblasti ozdravljati marveč tudi odpuščati grehe (prim. Mr 2,5-12): prišel je, da ozdravi celotnega človeka, dušo in telo; Kristus je zdravnik, ki ga bolni potrebujejo (prim. Mr 2,17). Njegovo sočutje do tistih, ki trpijo, gre tako daleč, da se poistoveti z njimi: "Bolan sem bil in ste me oskrbeli" (Mt 25,36). Njegova posebna ljubezen do bolnih vsa stoletja ni prenehala vzbujati posebno pozornost kristjanov do tistih, ki trpijo na telesu in v duši. Ta pozornost je na začetku neutrudnih naporov, da jim prinese olajšanje.