Domov/Katekizem/KKC 1470

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1470

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › IX. Učinki tega zakramenta

IX. Učinki tega zakramenta

1468

"Poenitentiae omnis in eo vis est, ut nos in Dei gratiam restituat, cum eoque summa amicitia coniugat". "Vsa moč pokore je v tem, da nas ponovno postavi v božjo milost in nas poveže z Bogom v najglobljem prijateljstvu" (Rim. kat. 2,5.18). Vsebina in učinek tega zakramenta sta torej sprava z Bogom. Pri tistih, ki prejmejo zakrament pokore s skesanim srcem in s pobožnostjo, "se pogostokrat pridruži mir in veselje z močno duhovno tolažbo" (Trid. konc.:DS 1674). Kajti zakrament sprave z Bogom prinaša resnično "duhovno vstajenje", vrnitev dostojanstva in tistih dobrin življenja božjih otrok, izmed katerih najdragocenejši je prijateljstvo z Bogom (Lk 15,32).

1469

Ta zakrament nas spravi s Cerkvijo. Greh oškoduje ali pretrga bratsko občestvo. Zakrament pokore to občestvo popravi ali znova vzpostavi. V tem pomenu ne ozdravi samo tistega, ki je znova sprejet v cerkveno občestvo, ampak tudi oživljajoče učinkuje na življenje Cerkve, ki je trpela zaradi greha enega izmed svojih udov (prim. 1 Kor 12,26). Grešnika, znova sprejetega ali okrepljenega v občestvu svetih, utrjuje z izmenjavavo duhovnih dobrin med vsemi živimi udi Kristusovega telesa, bodisi da so še v stanju zemeljskega romanja, ali pa so že v nebeški domovini (prim. C 48-50):

Dodati pa je treba, da so tako rekoč posledica take sprave z Bogom druge sprave, ki prinašajo zdravilo za vse druge prelome, ki jih je povzročil greh: spokornik se po odpuščanju spravi sam s seboj v najgloblji globini svojega bitja, kjer pride spet do svoje notranje resnice; spravi se z brati, ki jih je kakorkoli prizadel ali žalil; spravi se s Cerkvijo; spravi se z vsem stvarstvom (SP 31).

1470

Ko se grešnik v tem zakramentu prepusti sodbi usmiljenega Boga, na neki način že vnaprej doživlja (anticipira) sodbo, ki ji bo podvržen ob koncu tega zemeljskega življenja. Kajti prav sedaj, v tem življenju, nam je dana na voljo izbira med življenjem in smrtjo in samo po poti spreobrnjenja moremo vstopiti v božje kraljestvo, iz katerega nas je veliki greh izključil (prim 1 Kor 5,11; Gal 5,19-21; Raz 22,15). Ko se grešnik s spokornostjo in vero spreobrne h Kristusu, preide iz smrti v življenje "in ne pride v obsodbo" (Jn 5, 24).

X. Odpustki

1471

Nauk in praksa odpustkov v Cerkvi sta tesno povezana z učinki zakramenta pokore.

Kaj so odpustki?

"Odpustek je odpuščenje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov."

"Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe." Odpustke moremo naklanjati ali živim ali rajnim (Pavel VI., ap. konst. "Indulgentiarum doctrina").

Kazni za greh

1472

Da razumemo ta nauk in ravnanje Cerkve, je treba vedeti, da ima greh dvojno posledico. Veliki greh nam odvzame občestvo z Bogom in nas s tem stori nezmožne za večno življenje, katerega odvzem se imenuje "večna kazen" za greh. Z druge strani pa ima vsakteri greh, tudi mali, za posledico nezdravo navezanost na stvari, navezanost, ki potrebuje očiščenja bodisi na tem svetu bodisi po smrti, v stanju, ki ga imenujemo vice. To očiščevanje osvobodi od tega, kar imenujemo "časna kazen" za greh. Teh dveh kazni ne smemo umevati kot neke vrste maščevanje, ki ga Bog naloži od zunaj, ampak kot izvirajoče iz same narave greha. Spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, more doseči grešnikovo popolno očiščenje, tako da ne bi ostajala nobena kazen (prim. Trid.konc.: DS 1712-1713; 1820).