Ko se grešnik v tem zakramentu prepusti sodbi usmiljenega Boga, na neki način že vnaprej doživlja (anticipira) sodbo, ki ji bo podvržen ob koncu tega zemeljskega življenja. Kajti prav sedaj, v tem življenju, nam je dana na voljo izbira med življenjem in smrtjo in samo po poti spreobrnjenja moremo vstopiti v božje kraljestvo, iz katerega nas je veliki greh izključil (prim 1 Kor 5,11; Gal 5,19-21; Raz 22,15). Ko se grešnik s spokornostjo in vero spreobrne h Kristusu, preide iz smrti v življenje "in ne pride v obsodbo" (Jn 5, 24).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › X. Odpustki
X. Odpustki
Nauk in praksa odpustkov v Cerkvi sta tesno povezana z učinki zakramenta pokore.
Kaj so odpustki?
"Odpustek je odpuščenje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov."
"Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe." Odpustke moremo naklanjati ali živim ali rajnim (Pavel VI., ap. konst. "Indulgentiarum doctrina").
Kazni za greh
Da razumemo ta nauk in ravnanje Cerkve, je treba vedeti, da ima greh dvojno posledico. Veliki greh nam odvzame občestvo z Bogom in nas s tem stori nezmožne za večno življenje, katerega odvzem se imenuje "večna kazen" za greh. Z druge strani pa ima vsakteri greh, tudi mali, za posledico nezdravo navezanost na stvari, navezanost, ki potrebuje očiščenja bodisi na tem svetu bodisi po smrti, v stanju, ki ga imenujemo vice. To očiščevanje osvobodi od tega, kar imenujemo "časna kazen" za greh. Teh dveh kazni ne smemo umevati kot neke vrste maščevanje, ki ga Bog naloži od zunaj, ampak kot izvirajoče iz same narave greha. Spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, more doseči grešnikovo popolno očiščenje, tako da ne bi ostajala nobena kazen (prim. Trid.konc.: DS 1712-1713; 1820).
Odpuščanje greha in vzpostavitev občestva z Bogom prinaša odpuščanje večnih kazni za greh. Toda časne kazni za greh ostanejo. Kristjan si mora prizadevati, s tem, da potrpežljivo prenaša trpljenje in preizkušnje vsake vrste, in ko pride tisti dan, vedro sprejme smrt, da sprejema kot milost te časne kazni za greh; z deli usmiljenja in ljubezni, kot tudi z molitvijo in različnimi oblikami pokore si mora prizadevati, da popolnoma sleče "starega človeka" in obleče "novega človeka" (prim Ef 4, 24).
V. občestvu svetih
Kristjan, ki se trudi, da bi se očistil svojega greha in se s pomočjo božje milosti posvetil, ni osamljen. "Življenje posameznih božjih otrok je v Kristusu in po Kristusu povezano z življenjem vseh drugih krščanskih bratov s čudovito vezjo v nadnaravni edinosti skrivnostnega Kristusovega telesa kakor v eni sami skrivnostni osebi" (Pavel VI., ap.konst."Indulgentiarum doctrina" 5).