Spovednik ni gospodar, ampak služabnik božjega odpuščanja. Delivec tega zakramenta se mora zediniti s Kristusovim namenom in z njegovo ljubeznijo (prim. D 13). Imeti mora preizkušeno poznanje krščanskega vedenja in ravnanja, izkušnjo v človeških zadevah, spoštovanje in tenkočutno obzirnost do tistega, ki je padel; ljubiti mora resnico, biti zvest učiteljstvu Cerkve in voditi spokornika s potrpežljivostjo k ozdravljenju in polni zrelosti. Moliti mora in delati pokoro zanj in ga priporočati Gospodovemu usmiljenju.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › IX. Učinki tega zakramenta
Spričo kočljivosti in veličine te službe ter spričo ljudem dolžnega spoštovanja izjavlja Cerkev, da je vsak duhovnik, ki spoveduje, pod zelo strogimi kaznimi dolžan ohranjati popolno tajnost glede grehov, ki so se mu jih spokorniki spovedali (ZCP, kan. 1388, & 1; ZVCP, kan. 1456). Tudi ne sme uporabljati spoznav, ki mu jih daje spoved glede življenmja spokornikov. Ta tajnost, ki ne dovoljuje izjem, se imenuje "zakramentalni pečat", kajti to, kar je spokornik odkril duhovniku, ostane "zapečateno" po zakramentu. /V slovenščini govorimo "spovedni molčečnosti"./
IX. Učinki tega zakramenta
"Poenitentiae omnis in eo vis est, ut nos in Dei gratiam restituat, cum eoque summa amicitia coniugat". "Vsa moč pokore je v tem, da nas ponovno postavi v božjo milost in nas poveže z Bogom v najglobljem prijateljstvu" (Rim. kat. 2,5.18). Vsebina in učinek tega zakramenta sta torej sprava z Bogom. Pri tistih, ki prejmejo zakrament pokore s skesanim srcem in s pobožnostjo, "se pogostokrat pridruži mir in veselje z močno duhovno tolažbo" (Trid. konc.:DS 1674). Kajti zakrament sprave z Bogom prinaša resnično "duhovno vstajenje", vrnitev dostojanstva in tistih dobrin življenja božjih otrok, izmed katerih najdragocenejši je prijateljstvo z Bogom (Lk 15,32).
Ta zakrament nas spravi s Cerkvijo. Greh oškoduje ali pretrga bratsko občestvo. Zakrament pokore to občestvo popravi ali znova vzpostavi. V tem pomenu ne ozdravi samo tistega, ki je znova sprejet v cerkveno občestvo, ampak tudi oživljajoče učinkuje na življenje Cerkve, ki je trpela zaradi greha enega izmed svojih udov (prim. 1 Kor 12,26). Grešnika, znova sprejetega ali okrepljenega v občestvu svetih, utrjuje z izmenjavavo duhovnih dobrin med vsemi živimi udi Kristusovega telesa, bodisi da so še v stanju zemeljskega romanja, ali pa so že v nebeški domovini (prim. C 48-50):
Dodati pa je treba, da so tako rekoč posledica take sprave z Bogom druge sprave, ki prinašajo zdravilo za vse druge prelome, ki jih je povzročil greh: spokornik se po odpuščanju spravi sam s seboj v najgloblji globini svojega bitja, kjer pride spet do svoje notranje resnice; spravi se z brati, ki jih je kakorkoli prizadel ali žalil; spravi se s Cerkvijo; spravi se z vsem stvarstvom (SP 31).
Ko se grešnik v tem zakramentu prepusti sodbi usmiljenega Boga, na neki način že vnaprej doživlja (anticipira) sodbo, ki ji bo podvržen ob koncu tega zemeljskega življenja. Kajti prav sedaj, v tem življenju, nam je dana na voljo izbira med življenjem in smrtjo in samo po poti spreobrnjenja moremo vstopiti v božje kraljestvo, iz katerega nas je veliki greh izključil (prim 1 Kor 5,11; Gal 5,19-21; Raz 22,15). Ko se grešnik s spokornostjo in vero spreobrne h Kristusu, preide iz smrti v življenje "in ne pride v obsodbo" (Jn 5, 24).