Duhovniki morajo spodbujati vernike, da pristopajo k zakramentu pokore in se morajo izkazati pripravljene, da obhajajo ta zakrament vsakokrat, ko kristjani prosijo za to iz pametnega razloga (prim. ZCP, kan. 986; ZVCP, kan. 735; D 13).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VIII. Delivec tega zakramenta
Ko duhovnik obhaja zakrament pokore, opravlja službo dobrega pastirja, ki išče izgubljeno ovco, službo usmiljenega Samarijana, ki obvezuje rane, očeta, ki čaka na izgubljenega sina in ga ob njegovi vrnitvi sprejme, pravičnega sodnika, ki ne gleda na osebo in čigar sodba je hkrati pravična in usmiljena. Skratka, duhovnik je znamenje in orodje usmiljene božje ljubezni do grešnika.
Spovednik ni gospodar, ampak služabnik božjega odpuščanja. Delivec tega zakramenta se mora zediniti s Kristusovim namenom in z njegovo ljubeznijo (prim. D 13). Imeti mora preizkušeno poznanje krščanskega vedenja in ravnanja, izkušnjo v človeških zadevah, spoštovanje in tenkočutno obzirnost do tistega, ki je padel; ljubiti mora resnico, biti zvest učiteljstvu Cerkve in voditi spokornika s potrpežljivostjo k ozdravljenju in polni zrelosti. Moliti mora in delati pokoro zanj in ga priporočati Gospodovemu usmiljenju.
Spričo kočljivosti in veličine te službe ter spričo ljudem dolžnega spoštovanja izjavlja Cerkev, da je vsak duhovnik, ki spoveduje, pod zelo strogimi kaznimi dolžan ohranjati popolno tajnost glede grehov, ki so se mu jih spokorniki spovedali (ZCP, kan. 1388, & 1; ZVCP, kan. 1456). Tudi ne sme uporabljati spoznav, ki mu jih daje spoved glede življenmja spokornikov. Ta tajnost, ki ne dovoljuje izjem, se imenuje "zakramentalni pečat", kajti to, kar je spokornik odkril duhovniku, ostane "zapečateno" po zakramentu. /V slovenščini govorimo "spovedni molčečnosti"./
IX. Učinki tega zakramenta
"Poenitentiae omnis in eo vis est, ut nos in Dei gratiam restituat, cum eoque summa amicitia coniugat". "Vsa moč pokore je v tem, da nas ponovno postavi v božjo milost in nas poveže z Bogom v najglobljem prijateljstvu" (Rim. kat. 2,5.18). Vsebina in učinek tega zakramenta sta torej sprava z Bogom. Pri tistih, ki prejmejo zakrament pokore s skesanim srcem in s pobožnostjo, "se pogostokrat pridruži mir in veselje z močno duhovno tolažbo" (Trid. konc.:DS 1674). Kajti zakrament sprave z Bogom prinaša resnično "duhovno vstajenje", vrnitev dostojanstva in tistih dobrin življenja božjih otrok, izmed katerih najdragocenejši je prijateljstvo z Bogom (Lk 15,32).