Besede zavezovati in razvezovati pomenijo: tisti, ki ga boste izključili iz vašega občestva, bo izključen iz občestva z Bogom; tistega, katerega znova sprejmete v vaše občestvo, bo tudi Bog sprejel v svoje občestvo. Sprava s Cerkvijo je neločljiva od sprave z Bogom.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VI. Zakrament pokore in sprave
Zakrament odpuščanja
Kristus je ustanovil zakrament pokore za vse grešne ude svoje Cerkve, predvsem za tiste, ki so po krstu padli v veliki greh in ki so tako izgubili krstno milost ter ranili cerkveno občestvo. Njim zakrament pokore daje novo možnost, da se spreobrnejo in da znova zadobijo milost opravičenja. Cerkveni očetje prikazujejo ta zakrament kot "drugo desko /rešitve/ po brodolomu, ki je izguba milosti" (Tertulijan, Paen. 4,2; prim. Trid. konc.: DS 1542).
V potekanju stoletij se je konkretna oblika, s katero je Cerkev izvajala to oblast, prejeto od Gospoda, zelo spreminjala. V prvih stoletjih je bila sprava kristjanov, ki so po svojem krstu storili posebno velike grehe (na primer malikovanje, uboj ali prešuštvo), povezana z zelo strogo disciplino, po kateri so morali spokorniki delati javno pokoro za svoje grehe, pogosto dolga leta, preden so prejeli spravo. K temu "redu spokornikov" (ki je zadeval samo nekatere velike grehe) je bil kristjan pripuščen le zelo redko in v nekaterih pokrajinah samo enkrat v življenju. V sedmem stoletju so irski misijonarji, ki jih je navdihovalo vzhodno meniško izročilo, prinesli v celinsko Evropo "privatno" (zasebno) opravljanje pokore, ki ne zahteva javnega in dolgotrajnega izvrševanja spokornih del pred prejemom sprave s Cerkvijo. Zakrament se odslej izvršuje v bolj tajni obliki med spokornikom (spovedancem) in duhovnikom. Ta nova praksa je predvidevala možnost ponovitve in tako odprla pot k rednemu pristopanju k temu zakramentu. Omogočila je tudi vključiti v eno samo zakramentalno obhajanje odpuščanje velikih in malih grehov. V glavnih črtah uporablja Cerkev to obliko pokore vse do danes.
V vseh spremembah, ki sta jih disciplina in obhajanje tega zakramenta doživljali v potekanju stoletij, razločimo isto temeljno zgradbo. Ta vsebuje dve enako bistveni prvini. Z ene strani dejanja človeka, ki se po delovanju Svetega Duha spreobrne: kesanje, priznanje in zadoščenje; z druge strani delovanje Boga po posredovanju Cerkve. Cerkev, ki po škofu in svojih duhovnikih daje v Jezusovem imenu odpuščanje grehov in določa način zadoščevanja, tudi moli za grešnika in dela z njim pokoro. Tako doseže grešnik ozdravljenje in ponovno postavitev v cerkveno občestvo.
Obrazec odveze, ki ga uporablja latinska Cerkev, izraža bistvene prvine tega zakramenta: Oče usmiljenja je vir vsakega odpuščanja. Oče uresničuje spravo grešnikov po velikonočni skrivnosti svojega Sina in po daru Svetega Duha prek molitve in službe Cerkve:
Bog, Oče usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina svet spravil s seboj in poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov, naj ti po službi Cerkve podeli oproščenje in mir. In jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.