Domov/Katekizem/KKC 1445

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1445

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VI. Zakrament pokore in sprave

Sprava s Cerkvijo

1443

V svojem javnem življenju Jezus ni samo odpuščal grehe, ampak je tudi razodel učinek tega odpuščanja: grešnike, ki so jim bili grehi odpuščeni, je znova vključil v skupnost božjega ljudstva, od koder jih je bil greh oddaljil ali celo izključil. Jasno znamenje za to je dejstvo, da Jezus pripušča grešnike k svoji mizi, še več, sam sede k njihovi mizi, kar je kretnja, ki na presunljiv način izraža hkrati božje odpuščanje (prim. Lk 15) in vrnitev v naročje božjega ljudstva (prim Lk 19,9).

1444

Ko Jezus napravi svoje apostole deležne svoje oblasti odpuščati grehe, jim daje tudi oblast spraviti grešnike s Cerkvijo. Ta cerkvenostna razsežnost njihove naloge se izraža posebno v slovesni Kristusovi besedi Simonu Petru: "Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemnlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih" (Mt 16,19). Ta "služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru, je bila podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo (Mt 18,18; 28,16-20)" (C 22).

1445

Besede zavezovati in razvezovati pomenijo: tisti, ki ga boste izključili iz vašega občestva, bo izključen iz občestva z Bogom; tistega, katerega znova sprejmete v vaše občestvo, bo tudi Bog sprejel v svoje občestvo. Sprava s Cerkvijo je neločljiva od sprave z Bogom.

Zakrament odpuščanja

1446

Kristus je ustanovil zakrament pokore za vse grešne ude svoje Cerkve, predvsem za tiste, ki so po krstu padli v veliki greh in ki so tako izgubili krstno milost ter ranili cerkveno občestvo. Njim zakrament pokore daje novo možnost, da se spreobrnejo in da znova zadobijo milost opravičenja. Cerkveni očetje prikazujejo ta zakrament kot "drugo desko /rešitve/ po brodolomu, ki je izguba milosti" (Tertulijan, Paen. 4,2; prim. Trid. konc.: DS 1542).

1447

V potekanju stoletij se je konkretna oblika, s katero je Cerkev izvajala to oblast, prejeto od Gospoda, zelo spreminjala. V prvih stoletjih je bila sprava kristjanov, ki so po svojem krstu storili posebno velike grehe (na primer malikovanje, uboj ali prešuštvo), povezana z zelo strogo disciplino, po kateri so morali spokorniki delati javno pokoro za svoje grehe, pogosto dolga leta, preden so prejeli spravo. K temu "redu spokornikov" (ki je zadeval samo nekatere velike grehe) je bil kristjan pripuščen le zelo redko in v nekaterih pokrajinah samo enkrat v življenju. V sedmem stoletju so irski misijonarji, ki jih je navdihovalo vzhodno meniško izročilo, prinesli v celinsko Evropo "privatno" (zasebno) opravljanje pokore, ki ne zahteva javnega in dolgotrajnega izvrševanja spokornih del pred prejemom sprave s Cerkvijo. Zakrament se odslej izvršuje v bolj tajni obliki med spokornikom (spovedancem) in duhovnikom. Ta nova praksa je predvidevala možnost ponovitve in tako odprla pot k rednemu pristopanju k temu zakramentu. Omogočila je tudi vključiti v eno samo zakramentalno obhajanje odpuščanje velikih in malih grehov. V glavnih črtah uporablja Cerkev to obliko pokore vse do danes.