V potekanju stoletij se je konkretna oblika, s katero je Cerkev izvajala to oblast, prejeto od Gospoda, zelo spreminjala. V prvih stoletjih je bila sprava kristjanov, ki so po svojem krstu storili posebno velike grehe (na primer malikovanje, uboj ali prešuštvo), povezana z zelo strogo disciplino, po kateri so morali spokorniki delati javno pokoro za svoje grehe, pogosto dolga leta, preden so prejeli spravo. K temu "redu spokornikov" (ki je zadeval samo nekatere velike grehe) je bil kristjan pripuščen le zelo redko in v nekaterih pokrajinah samo enkrat v življenju. V sedmem stoletju so irski misijonarji, ki jih je navdihovalo vzhodno meniško izročilo, prinesli v celinsko Evropo "privatno" (zasebno) opravljanje pokore, ki ne zahteva javnega in dolgotrajnega izvrševanja spokornih del pred prejemom sprave s Cerkvijo. Zakrament se odslej izvršuje v bolj tajni obliki med spokornikom (spovedancem) in duhovnikom. Ta nova praksa je predvidevala možnost ponovitve in tako odprla pot k rednemu pristopanju k temu zakramentu. Omogočila je tudi vključiti v eno samo zakramentalno obhajanje odpuščanje velikih in malih grehov. V glavnih črtah uporablja Cerkev to obliko pokore vse do danes.