Domov/Katekizem/KKC 1449

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1449

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VI. Zakrament pokore in sprave

1447

V potekanju stoletij se je konkretna oblika, s katero je Cerkev izvajala to oblast, prejeto od Gospoda, zelo spreminjala. V prvih stoletjih je bila sprava kristjanov, ki so po svojem krstu storili posebno velike grehe (na primer malikovanje, uboj ali prešuštvo), povezana z zelo strogo disciplino, po kateri so morali spokorniki delati javno pokoro za svoje grehe, pogosto dolga leta, preden so prejeli spravo. K temu "redu spokornikov" (ki je zadeval samo nekatere velike grehe) je bil kristjan pripuščen le zelo redko in v nekaterih pokrajinah samo enkrat v življenju. V sedmem stoletju so irski misijonarji, ki jih je navdihovalo vzhodno meniško izročilo, prinesli v celinsko Evropo "privatno" (zasebno) opravljanje pokore, ki ne zahteva javnega in dolgotrajnega izvrševanja spokornih del pred prejemom sprave s Cerkvijo. Zakrament se odslej izvršuje v bolj tajni obliki med spokornikom (spovedancem) in duhovnikom. Ta nova praksa je predvidevala možnost ponovitve in tako odprla pot k rednemu pristopanju k temu zakramentu. Omogočila je tudi vključiti v eno samo zakramentalno obhajanje odpuščanje velikih in malih grehov. V glavnih črtah uporablja Cerkev to obliko pokore vse do danes.

1448

V vseh spremembah, ki sta jih disciplina in obhajanje tega zakramenta doživljali v potekanju stoletij, razločimo isto temeljno zgradbo. Ta vsebuje dve enako bistveni prvini. Z ene strani dejanja človeka, ki se po delovanju Svetega Duha spreobrne: kesanje, priznanje in zadoščenje; z druge strani delovanje Boga po posredovanju Cerkve. Cerkev, ki po škofu in svojih duhovnikih daje v Jezusovem imenu odpuščanje grehov in določa način zadoščevanja, tudi moli za grešnika in dela z njim pokoro. Tako doseže grešnik ozdravljenje in ponovno postavitev v cerkveno občestvo.

1449

Obrazec odveze, ki ga uporablja latinska Cerkev, izraža bistvene prvine tega zakramenta: Oče usmiljenja je vir vsakega odpuščanja. Oče uresničuje spravo grešnikov po velikonočni skrivnosti svojega Sina in po daru Svetega Duha prek molitve in službe Cerkve:

Bog, Oče usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina svet spravil s seboj in poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov, naj ti po službi Cerkve podeli oproščenje in mir. In jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

VII. Spokornikova dejanja

1450

"Poenitentia cogit peccatorem omnia libenter sufferre; in corde eius contritio, in ore confessio, in opere tota humilitas vel fructifera satisfactio." "Pokora sili grešnika, da vse rad prenaša; v njegovem srcu kesanje, na ustih izpoved, v dejanju vsa ponižnost in rodovitno zadoščevanje" (R.kat. 2,5,21; prim. Trid. konc: DS 1673).

Kesanje

1451

Med spokornikovimi dejanji prihaja kesanje (contritio) na prvo mesto. Kesanje je "dušna žalost in stud nad storjenim grehom, s sklepom v prihodnje več ne grešiti" (Trid.konc.: DS 1676).