Kristus je hotel, da bi njegova Cerkev bila v vsej celoti, v svoji molitvi, svojem življenju in delovanju znamenje in orodje odpuščanja in sprave, ki nam jo je on pridobil za ceno svoje krvi. Izvrševanje oblasti odvezovanja pa je izročil apostolski službi. Tej je naloženo, da izvršuje "službo sprave" (2 Kor 5,18). Apostol je poslan "v Kristusovem imenu" in Bog sam je tisti, ki po njem opominja in prosi: "Spravite se z Bogom" (2 Kor 5,20).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VI. Zakrament pokore in sprave
Sprava s Cerkvijo
V svojem javnem življenju Jezus ni samo odpuščal grehe, ampak je tudi razodel učinek tega odpuščanja: grešnike, ki so jim bili grehi odpuščeni, je znova vključil v skupnost božjega ljudstva, od koder jih je bil greh oddaljil ali celo izključil. Jasno znamenje za to je dejstvo, da Jezus pripušča grešnike k svoji mizi, še več, sam sede k njihovi mizi, kar je kretnja, ki na presunljiv način izraža hkrati božje odpuščanje (prim. Lk 15) in vrnitev v naročje božjega ljudstva (prim Lk 19,9).
Ko Jezus napravi svoje apostole deležne svoje oblasti odpuščati grehe, jim daje tudi oblast spraviti grešnike s Cerkvijo. Ta cerkvenostna razsežnost njihove naloge se izraža posebno v slovesni Kristusovi besedi Simonu Petru: "Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemnlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih" (Mt 16,19). Ta "služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru, je bila podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo (Mt 18,18; 28,16-20)" (C 22).
Besede zavezovati in razvezovati pomenijo: tisti, ki ga boste izključili iz vašega občestva, bo izključen iz občestva z Bogom; tistega, katerega znova sprejmete v vaše občestvo, bo tudi Bog sprejel v svoje občestvo. Sprava s Cerkvijo je neločljiva od sprave z Bogom.
Zakrament odpuščanja
Kristus je ustanovil zakrament pokore za vse grešne ude svoje Cerkve, predvsem za tiste, ki so po krstu padli v veliki greh in ki so tako izgubili krstno milost ter ranili cerkveno občestvo. Njim zakrament pokore daje novo možnost, da se spreobrnejo in da znova zadobijo milost opravičenja. Cerkveni očetje prikazujejo ta zakrament kot "drugo desko /rešitve/ po brodolomu, ki je izguba milosti" (Tertulijan, Paen. 4,2; prim. Trid. konc.: DS 1542).