Domov/Katekizem/KKC 1442

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1442

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VI. Zakrament pokore in sprave

VI. Zakrament pokore in sprave

1440

Greh je predvsem žalitev Boga, prelom občestva z njim. Hkrati prizadene škodo občestvu s Cerkvijo. Zato spreobrnjenje prinaša hkrati božje odpuščanje in spravo s Cerkvijo, kar liturgično izraža in udejanja zakrament pokore in sprave (prim. C 11).

Edinole Bog odpusti greh

1441

Bog edini odpušča grehe (prim. Mr 2,7). Ker je Jezus božji Sin, pravi sam o sebi: "Sin človekov ima oblast na zemlji odpuščati grehe" (Mr 2,10), in izvršuje to božjo oblast: "Odpuščeni so ti grehi" (Mr 2,5); Lk 7,48). Še več: v moči svoje božje avtoritete daje to oblast tudi ljudem (prim. Jn 20,21-23), da jo izvršujejo v njegovem imenu.

1442

Kristus je hotel, da bi njegova Cerkev bila v vsej celoti, v svoji molitvi, svojem življenju in delovanju znamenje in orodje odpuščanja in sprave, ki nam jo je on pridobil za ceno svoje krvi. Izvrševanje oblasti odvezovanja pa je izročil apostolski službi. Tej je naloženo, da izvršuje "službo sprave" (2 Kor 5,18). Apostol je poslan "v Kristusovem imenu" in Bog sam je tisti, ki po njem opominja in prosi: "Spravite se z Bogom" (2 Kor 5,20).

Sprava s Cerkvijo

1443

V svojem javnem življenju Jezus ni samo odpuščal grehe, ampak je tudi razodel učinek tega odpuščanja: grešnike, ki so jim bili grehi odpuščeni, je znova vključil v skupnost božjega ljudstva, od koder jih je bil greh oddaljil ali celo izključil. Jasno znamenje za to je dejstvo, da Jezus pripušča grešnike k svoji mizi, še več, sam sede k njihovi mizi, kar je kretnja, ki na presunljiv način izraža hkrati božje odpuščanje (prim. Lk 15) in vrnitev v naročje božjega ljudstva (prim Lk 19,9).

1444

Ko Jezus napravi svoje apostole deležne svoje oblasti odpuščati grehe, jim daje tudi oblast spraviti grešnike s Cerkvijo. Ta cerkvenostna razsežnost njihove naloge se izraža posebno v slovesni Kristusovi besedi Simonu Petru: "Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemnlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih" (Mt 16,19). Ta "služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru, je bila podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo (Mt 18,18; 28,16-20)" (C 22).