Potek spreobrnjenja in pokore je čudovito opisal Jezus v priliki "o izgubljenem sinu", katere središče je "usmiljeni oče" (Lk 15,11-24): čar umišljene svobode, zapustitev očetove hiše; skrajna beda, v kateri se sin znajde, potem ko je zapravil svoje imetje; globoko ponižanje, ko vidi, da mora pasti svinje, in še huje, ko si želi, da bi se hranil z rožiči, ki jih jedo svinje; razmišljanje glede izgubljenih dobrin; kesanje in odločitev, da izpove svojo krivdo pred svojim očetom; pot vrnitve; velikodušni očetov sprejem; očetovo veselje: to so značilne poteze procesa spreobrnjenja. Lepo oblačilo, prstan in praznična gostija so simboli tega novega življenja, čistega, častnega, polnega veselja, kakršno je življenje človeka, ki se vrne k Bogu in v naročje svoje družine, ki je Cerkev. Samo Kristusovo srce, ki pozna globine ljubezni svojega Očeta, nam je moglo tako preprosto in tako čudovito lepo razodeti globočino njegovega usmiljenja.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VI. Zakrament pokore in sprave
VI. Zakrament pokore in sprave
Greh je predvsem žalitev Boga, prelom občestva z njim. Hkrati prizadene škodo občestvu s Cerkvijo. Zato spreobrnjenje prinaša hkrati božje odpuščanje in spravo s Cerkvijo, kar liturgično izraža in udejanja zakrament pokore in sprave (prim. C 11).
Edinole Bog odpusti greh
Bog edini odpušča grehe (prim. Mr 2,7). Ker je Jezus božji Sin, pravi sam o sebi: "Sin človekov ima oblast na zemlji odpuščati grehe" (Mr 2,10), in izvršuje to božjo oblast: "Odpuščeni so ti grehi" (Mr 2,5); Lk 7,48). Še več: v moči svoje božje avtoritete daje to oblast tudi ljudem (prim. Jn 20,21-23), da jo izvršujejo v njegovem imenu.
Kristus je hotel, da bi njegova Cerkev bila v vsej celoti, v svoji molitvi, svojem življenju in delovanju znamenje in orodje odpuščanja in sprave, ki nam jo je on pridobil za ceno svoje krvi. Izvrševanje oblasti odvezovanja pa je izročil apostolski službi. Tej je naloženo, da izvršuje "službo sprave" (2 Kor 5,18). Apostol je poslan "v Kristusovem imenu" in Bog sam je tisti, ki po njem opominja in prosi: "Spravite se z Bogom" (2 Kor 5,20).
Sprava s Cerkvijo
V svojem javnem življenju Jezus ni samo odpuščal grehe, ampak je tudi razodel učinek tega odpuščanja: grešnike, ki so jim bili grehi odpuščeni, je znova vključil v skupnost božjega ljudstva, od koder jih je bil greh oddaljil ali celo izključil. Jasno znamenje za to je dejstvo, da Jezus pripušča grešnike k svoji mizi, še več, sam sede k njihovi mizi, kar je kretnja, ki na presunljiv način izraža hkrati božje odpuščanje (prim. Lk 15) in vrnitev v naročje božjega ljudstva (prim Lk 19,9).